Ljubljana, več lokacij, 2015

Foto: Primož Zrnec

Splet različnih okoliščin je na zadnji dan 31. mednarodnega festivala Druga godba recenzentoma speljal priložnost, da bi si v Klubu Cankarjevega doma ogledala nastop dunajske zasedbe Madame Baheux. O slednjem so številni navzoči v lobiju pred Linhartovo dvorano vneto izmenjevali prijetne vtise in neotresljive, z navdušenjem prepredene opazke, obenem pa so težko pričakovali koncertni podvig pevca bosanskega sevdaha Boža Vreća.  

O gneči, s kakršno so se obiskovalci in organizatorji v posamičnih klubih srečevali prvi in drugi večer Druge godbe, ni bilo sledu. To je bilo nenazadnje mogoče predvideti, kajti izvajalci iz sobotnega repertoarja se za razliko od predhodnih nastopajočih na festivalu niso utapljali v suprapotenciranem medijskem ovekovečenju. Kolikor je morda - v propagandni material Druge godbe integrirana - fotografija Boža Vreća delovala ostro in bojevito, toliko bolj je v živo s svojo prefinjeno satenasto obleko, plesnimi gibi, galantno mimiko in vokalno ekspresijo odločno, pomenljivo in senzibilno razkrival svojo ženstvenost, a na trenutke tudi že kar queerovsko spolsko nerazločljivost. Še preden je iz zatemnjenega zakulisja elegantno priplesal na oder, je s svojim bridkim glasom, ki je postopoma postajal vse bolj impulziven, pozdravil občinstvo v zapolnjeni Linhartovi dvorani.

Posebno tiho spremljavo a cappella avtorskim in neavtorskim sevdalinkam je izvajalcu zagotovila osvobajajoča odrska praznina. Na trenutke so jo zapolnjevali preprosti viri svetlobe, s katerimi je Božo na teatralni način utemeljeval globino svoje naklonjenosti, zvestobe in čustvenosti, ki jo je sicer izvijal skozi besedila. Njegove izpovedi so bile jasne in slikovite. Z impresivnim žametnim tonom in uprizorjenimi solzami je z obraza brisal še tako črno brado, kot edini vidni moški atribut, s čimer se je pri določenih skladbah povsem stopil v lasten idealiziran ženski lik, ki objokuje svojo usodo, domovino in ljubezen. 

Čeprav sevdalinke z že gostujočimi avtorji, kot sta Damir Imamović in Amira Medunjanin, postajajo domačemu poslušalstvu vse manj tuje in nevsakdanje, se ob nastopu Vreća sramežljive in nerodne zadržanosti publika ni uspela otresti. Tako tudi Božo po nekaj neuspelih poskusih motiviranja publike k petju splošno znanih sevdalink ni ostal brez komentarja. S slednjim je siceršnjemu odrevenelemu, mračnemu in otožnemu vzdušju, kot so ga narekovale sevdalinke, vcepljal drobce histeričnega humorja, ki je vrhunec dosegel v skladbi »Težko meni jadnoj, v Sarajevu samoj«, ko je kot Kate Winslet v Titaniku legel na bok na robu odra in se z okusno mero ironije dobrikal smejoči publiki.

Eklektičen poslovilni aplavz Božu Vreću je bil po jakosti primerljiv pozdravu simpatične španske vsestranske glasbene umetnice Silvie Pérez Cruz, ki jo je na Drugi godbi spremljal priznani španski blues in jazz kitarist Toti Soler. Preprost, prijeten in poživljajoč koncert je poleg peščice avtorskih skladb z njene zadnje plošče Granada oblikoval nabor prirejenih kompozicij uveljavljenih izvajalcev, kot so Consuelo Velázquez, Amalia Rodrigues, Atahualpo Yupanqui, Joao Gilberto in Lola Flores. Izkušnja videnega in slišanega je primerljiva varnemu in toplemu zavetju mehkih peruti ptice, ki žvrgoli najbolj ljubke in spevne melodije. Silvijin glas, v katerem je bilo nemudoma razpoznavno dolgoletno piljenje in posledično obvladovanje številnih vokalnih tehnik, se je zdel na momente lahkoten in nežen, neverjetno upogljiv in igriv, v ustvarjanju jakostnih kontrastov pa je v posamičnih skladbah iz sebe izvila tudi najbolj strastne, surove, umazane in udarne premene. Edinstvenost njene odrske pojavnosti se je odražala v vseskozi nasmejanih očeh, kar je vlivalo optimizem v še tako bridke latinske žalostinke. Z detajlnimi in vročičnimi zveni akustične kitare je Soler zmerno dopolnjeval Silvijino petje, okoli njega prikupno poplesaval ter se izogibal namernemu ustvarjanju izrazitih zvočnih kontrastov. Vse dokler ni bila izrečena glasbena želja s strani občinstva.

Po nekajsekundni negotovosti, ki ji je sledilo kratko, z demonstrativnimi kretnjami obogateno dogovarjanje, sta Silvia in Soler z navdušenjem sprejela izziv. Predlagana skladba »Gallo Rojo, Gallo Negro« španskega kantavtorja Chicha Sancheza Ferlosia je morda večji izziv predstavljala Totiju Solerju, ki ga je na podlagi svojih dragocenih izkušenj in veščin ter Silvijinih dirigentskih kretenj odlično opravil. V skladbi je bilo veliko prostora za nepredvidljiv brenkalni hrušč, ki je dopolnjeval temperamentni melos. Spontano eksperimentiranje in odrska improvizacija sta vznemirili tako izvajalca kot tudi publiko, ki jima je hvaležnost povrnila z iskrenim eksplozivnim odobravanjem.

Organizatorji so s sobotnim programom premišljeno in dosledno sledili navdušenim udeležencem, zaradi česar nevrotične mrzlice o pravočasnem lovljenju nastopajočih zasedb v drugih lokacijah ni bilo zaznati. Z razvojem koncertnega večera v Kinu Šiška je bila generacijska struktura občinstva vse širša, posledično tudi zato, ker so Katalena kot prvi nastopajoči v Katedrali premierno predstavili nedavno odštevalno, razposajeno ploščo Enci Benci Katalenci, ki je bila za razliko od ostalega diskografskega repertoarja posneta v otroškem duhu. 

Glasbeni minimalizem, ki se ga je občinstvo navzelo v Linhartovi dvorani, je zasedba Katalena spodnesla z divjimi, sunkovitimi in nagajivimi instrumentalnimi eksplozijami. Z vrtljivimi, ponovljivimi, vedrimi in igrivimi melodijami klarinetista, saksofonista, flavtista, fujarista in - navedite katerikoli poljuben instrument, v katerega se piha - »-ista«, Boštjana Gombača, se je nekaj čez osmo zapolnil vsak kotiček dobro obiskane Katedrale Kina Šiška. Četudi je bil njihov nastop prepreden pretežno z otroškimi izštevankami, so z iskrivo očarljivostjo Vesne Zornik, občo prepričljivostjo in ubrano ekspresionistično uglasbitvijo, ki je predstavljivo sledila strukturi razblinjajočega se kometa, nase prevzeli vživeto pozornost slehernega poslušalca. S pretanjeno izpeljavo vsake naslednje kompozicije se je vzporedno razvijalo tudi vse bolj razgibano in polno instrumentalno vzorčenje, ki so ga poleg pihal, električne kitare, basa, klaviatur in bobnov dopolnjevali mili izzveni kalimbe in lutnje, mistični valovi pojoče žage in teremina. Tudi kakšna skladba s predhodnih plošč, kot je bila denimo uvodna Noč čarovnic, gotovo ni nič manj prispevala k vzajemni vznemirljivosti med performativnim aktom in občinstvom.

Če bi na Drugi godbi izvajalcem podeljevali priznanja za uspešno izzvano povratno dinamiko prisotnega občinstva, bi Canzoniere Grecanico Salentino z zlatom daleč prednjačili nad vsemi izvajalci, ki so tekom letošnjega festivala Druga Godba nastopili v Kinu Šiška. V silovitih, ambientalnih in etnično obarvanih melodičnih realizacijah, ki jih je definiral pretežno novejši diskografski repertoar, je bilo čutiti tisto posebno intimo, ki na nekem nivoju sporoča, da je bila navzoča gruča navdušencev dosledno seznanjena z delovanjem salentinske zasedbe.

Violinist Durante je s presenetljivo lahkoto številne posameznike v sredini parterja hitro pripravil k petju in ploskajočim ritmičnim gestam, ki se jih je hitro navzelo tudi preostalo občinstvo. Izkušnja tišine je bila ob nastopu Canzoniere Grecanico Salentino praktično neobstoječa. Premore skladb je namreč dopolnjevalo gromenje s tal, neustavljivi aplavzi in kriki, ki so usahnili šele takrat, ko jih je vokalist Giancarlo Paglialunga z odrezavim in močnim glasom v skladbah, kot sta Solo Andata in Focu d'Amore, uspel preglasiti. Z ognjevitimi udarci na ogromen tamburin Giancarlo ni le klesal svoje srčne in samozavestne stance, temveč je ustvarjal tudi mikaven nemir in ohranjal vzkipljivo vokalno-instrumentalno dinamiko celotne zasedbe. Občasno se mu je na tamburinu pridružila tudi izjemna vokalistka, s čimer se je ognjevitost nastopa praktično transformirala v delujoči vulkan, ki so ga dodatno opremljale krčevite melodije diatonične harmonike in italijanskih dud. Recenzentko je najbolj navduševalo dejstvo, da je v tovrstnem trušču, v katerem je svoje mesto našel tudi buzuki, vsako glasbilo dihalo zase. Dodatno vrednost sijajni multivokalni in multiinstrumentalni uprizoritvi je pripela plesalka, ki se je kot metulj z elegantnimi gibi okoli svoje osi spuščala v narek ritmov in melodij, ki so jih v ozadju ustvarjali Canzoniere Grecanico Salentino.

Po podaljšanem koncertu je v Stari elektrarni s slabo uro zamude – kot nekakšen popravek prejšnjega dne, ko sta se delno pokrivala koncerta Tune-Yards in Yasmine Hamdan - sledila še odrska atrakcija portugalsko-angolske naveze po imenu Batida. Uvodni nagovor Pedra Coquenaa, ki je za žive nastope okrog sebe nabral raznoliko četverico - ti se mestoma izmenjujejo v oblikah plesa, petja in splošnega karnevalskega vzdušja -, je odprl široko odprtost in hibridno prezentnost projekta Batida. Že v začetku je s predvajanjem angolskega singliča, ki ga je pospremil z opisi svojega otroštva, odprl avtobiografsko plat projekta, njegovo združevanje tesnih elektronskih beatov z raznoliko glasbo iz šestdesetih in sedemdesetih pa je že na prvem albumu iz leta 2012 kulminiralo v prepričljiv spoj dveh raznolikih tradicij. Z dodano vrednostjo živega nastopa pa je koncept zadobil povsem nove, še ne slišane razsežnosti.

Z vmesnimi premori in razlagami ter videi je nastop peterice deloval kot hibrid med klubskim dogodkom, performansom in predavanjem, vse skupaj pa je potencirala še umestitev v Staro elektrarno, ki vsaj v osnovi gosti gledališke in splošneje performativne umetniške dogodke. To žanrsko prelivanje je kajpak najbolj popestrila sočna, družbenokritična in docela aktualna glasbena produkcija, za stik s publiko pa je poskrbel sam Coquenao, ki je z veliko mero duhovitosti in nepretenciozne samoironije poslušalce popeljal preko sosledja komadov in tehničnih nevšečnosti. Poučno, dejansko že kar didaktično popotovanje skozi Angolo danes in v preteklosti se je zaključilo v skupinskem žvižganju, ki je nastopajoče pripeljalo nazaj na oder. Ker niso imeli dodatnega materiala, so kot ljudska gledališča pred stoletjem preprosto ponovili najbolj zaželeno sceno – to je bil komad Pobre e Rico – in dokončno zapustili oder. Če je bil torej njihov nastop ob določeni meri spontanosti in portugalske sproščenosti ob manjših nevšečnostih paša za ušesa in oči, pa je bolj fizično doživetje Batide pokvarila stalna prisotnost luči, usmerjenih proti občinstvu, ki je na eni strani preprečevala vživetje v glasbo, na drugi strani pa kradla določeno mero svetlobe pri video projekcijah.

Z nastopom projekta Batida se je tako za leto dni zaključila zgodba Druge godbe, dolgoletnega festivala, ki se je letos gibal na relaciji ženskih glasov, psihedelije in založbe Glitterbeat. Zopet je v mesto za tri dni prinesel festivalsko vzdušje, vijugal med kopico izjemnih glasbenih nastopov, obenem pa je kljub lanskemu prestopu v že četrto desetletje delovanja vseeno prišlo do organizacijskih in tehničnih zapletov. Tako letošnjo največjo črno piko predstavlja uvodni dogodek v Klubu Cankarjevega doma, ki je zaradi premajhne kapacitete Kluba Cankarjevega doma in prevelikega števila prodanih vstopnic pripeljal do razgretih glav in jeznih besed. Kar je vsekakor razumljivo, saj festivalska vstopnica kljub opozorilu, da lahko z njo prideš na vse nastope do zapolnitve mest, vseeno od organizatorja zahteva določeno mero spontane organizacije in vestnega načrtovanja pri izbiri lokacije za nastop in ne zgolj računanje z manj številnim obiskom. Dejstvo je tudi, da napotek, naj občinstvo pride prej, da si zagotovi vstop, ni primeren odgovor na to, da ostanek, ki ga predstavljajo tisti, ki niso mogli noter na samem začetku, vseeno obstaja. Če strnemo, je Druga godba v Ljubljani zopet napaberkovala raznoliko, eklektično in zanimivo zbrkljanko ritmov, melodij in podob, za drugo leto pa se ob nadaljevanju širokega diapazona glasbenega ustvarjanja in njihovih konkretnih uresničitev na drugogodbaških tleh nadejamo le še suverenejše festivalske organizacije.

Recenziji prvih dveh dni DG:

http://radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-recenzija/31-druga-godba-ii

http://radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-recenzija/31-druga-godba-i