Klub Gromka + Menza pri koritu, 2. 12. 2013

V španoviji klubov Gromka ter Menza pri koritu se je v ponedeljek zgodil kar nek mini festival, saj sta oba kluba po res dostopni ceni združila svoj predviden program v en zaokrožen večer, v katerem se je zvrstil res širok razpon muzik. Njihov skupni imenovalec je bil zelo izrazit fokus v raziskovanje neke nove, stran od standardne izbire in rabe inštrumentov zamaknjene zvočnosti. Od zvočil Sama Kutina, ki je tako rekoč na novo izumil potenciale prozorne plastične vrečke, do strojnega tehna Strotter Inst., se je v ponedeljek gazilo po precej samosvojih zvočnih poteh.

GROMKI MOŽ:

Samo Gromofon se je do sedaj že predstavil na lokalnih odrih, gre pa za trio, katerega sestavna imena se skrivajo za njegovim skoraj anagramom. Samo Kutin, Tomaž Grom in Andrej Fon so znanci raznorodnih zasedb in čeprav se vsi trije udeležujejo delavnice proste improvizacije Raziskava-Refleksija, jih gre jemati kot enega od njenih derivatov zgolj pogojno. V triu tako uporabljajo praktično vse instrumente, ki jih njegovi posamezni člani tudi sicer uporabljajo v svojih različnih zasedbah, rezultat pa je najprej precej obložen oder in orkester najrazličnejših zvočil. Zvočna vsebina pa vseeno ni baročno preobilje, pač pa igra, ki njegovim članom ne nalaga pretiranih omejitev. Pri tem nudi Tomaž Grom s kontrabasom, ki ga je na preteklem dogodku šele v drugem delu koncerta obogatil tudi z računalniško manipulacijo, nekakšen zvočni prostor ostalima dvema. Slednja pa ob številnih gospodinjskih pripomočkih in na srečo precej potujeni in inovativni rabi bolj klasičnih instrumentov dajeta prednost improvizatorski veščini poslušanja in odzivanja, ki zgolj občasno preseže raven tišjih zvokcev in drobnosluha. Občasno, na primer v vmesni rabi ojačevalca in kitarskega efekta, zanimivejše pa se je tokrat zdelo Fonovo mučenje napihnjene ovčje kože, večinoma izogibajoč se klasičnemu zvoku gajde. Vendar pa se je v obilnem koncertnem večeru množica zvokov tria Samo Gromofon porazgubilo in za nazaj se nam postavlja vprašanje, če ne bi predanega in pozornega muziciranja trenutku dogajanja laže iztrgala igra, ki bi se v svojih zvočnih možnostih bolj omejila.

IZ KORITA:

Nemara bi se lahko prvonastopajoči trio res kaj bolj omejil, saj je zvočna in tehnična raznolikost njihove res čuječne medigre tiste najbolj zanimive in fine dele nastopa nekoliko okrnila z vtisom pretiranega zanašanja na naključnost in zvočno kurioznost izbire, ne pa tudi samega igranja zvočil. A je bilo toliko več omejevanja vdelanega v projektu Partija, s katerim se je v Menzi pri koritu nadaljeval večer in v katerem se je sintagma »igra glasbenega kolektiva« realizirala dobesedno. Uvajanje pravil igre, uporaba kart in podobno imajo sicer že kar nekaj tradicije v impro muzikah, v tem konkretnem primeru pa so to nadgradili s pravo pravcato igralno tablo, ki je pravzaprav v mizo predelano drobovje klavirja. Prek metanja kock in igranja kart se je določilo število glasbenih gest sodelujočih, njihovo pozicijo na strunski mizi ter orodje njenega draženja. Čeravno je ideja zanimiva pa pravzaprav morda ni nujno potrebna, saj ima ta zvočni sistem izjemen potencial že sam na sebi. Ta tokrat ni bil polno realiziran in je res dobro deloval le v eni od petih partij. Težko je bilo spregledati, da je od treh udeleženecev in avtorjev igre, se pravi Jake Bergerja, Andraža Magajne in Mateja Stupice, le en že utečen glasbenik ter improvizator. A sam »trio« je zaenkrat še v povojih in za seboj ima le malo skupnega preizkušanja inštrumenta in še vedno je precej prostora za to, da se bo ob prihodnjem prisluhu Partiji malo manj igralo in precej več muziciralo. Precej na tem lahko naredijo sami, nekaj pa pač omejuje kontingenca kart in kock.

GROMKI MOŽ:

Yedo Gibson na saksofonih in klarinetu ter Vasco Trilla na bobnih je duo tako imenovanih razširjenih tehnik, različnih ozadij in vidne ljubezni do igranja. Pihalec se je na pot spoznavanja evropskih improvizatorjev podal šele po nekaj letih očitno precej osamljenih glasbenih letih v Braziliji, kar se odraža v precej unikatnem načinu igranja. Tudi pri njem bi se morda lahko poigravali z variacijami na več / manj, Yedo namreč s klarinetom rije po lavorju z vodo, ga obrne naokoli – klarinet, ne lavor –, si ga pritiska ob noge ali pa na obe pihali igra kar sočasno. V ponedeljek je izgledalo, kot da ga opredeljuje predvsem stalno postavljanje fizičnih ovir na instrument, da bi jih igralec sproti vseskozi premagoval in s konstantnim uporom uspeval izdaviti svoj zvok. Od tod utegne tudi izhajati njegova 'resno-smešna' pojava.

Bolj stanovitno, a tudi distinktivno vlogo je privzel Vasco Trilla, partner po naključju, s katerim sta v ponedeljek zaključevala skupno turnejo – navadno razlog za utrujenost je na njunem nastopu kvečjemu povečal vidni entuziazem. Vasco je svoje različne korenine med rockom in jazzom prej kot z glasnim drncem vpletal v igro tiše in postopoma. V prvem daljšem kosu je s pomočjo zračne cevi spravil bobne k rahlemu popevanju – najbrž v slogu basovske polovice indijske table, a brez vzhodnjaških dodatkov k igri. Drugi kos se je razločil predvsem skozi bobnarjev drugačen pristop, v resnici pa je Yedovo igranje peljalo koncert v številne zavoje in prelome, kjer nismo bili prikrajšani niti za kratko frazo šlagerja Brasil. Izredno hudomušna in domiselna igra proste improvizacije, izredno dostopna ne toliko skozi fraziranje, kot zaradi poudarjene komunikacije dveh različnih igralcev in kakopak Yedovo komuniciranje z vsemi ovirami, ki se jih je pač uspel domisliti.

IZ KORITA:

Že precej raznolik večer se je zaključil v spet povsem novi špuri. Šlo je za predstavitev projekta Beat Diary bobnarja Julian Sartorius, ki je v letu 2012 vsak dan posnel kako krajšo, okoli pol minute dolgo ritmično sekvenco. Zbran material je na tej turneji prepustil še dvema sopotnikoma, ki sta ga plasirala prek gramofonov in samplerja. Prvi od teh dveh je bil Christoph Hess oziroma Strotter Inst., ki je z elastikami, šivalnimi iglami, strunami ter še čim predelane gramofone in efekte porabil za svojo zmaličeno zvočno tvar. To lo-fi brundanje Hessovega sistema se razvilo v tehnoidne krajine, ki so zvočno obenem močno izkazovale svoj fizičen izvor tako v smislu posnetega bobnanja kot samega stroja, hkrati pa so s svojim pulzirajočim basom in skoraj plesnim ritmom vseskozi asociirale tudi na svoje klubske elektronske bratrance.

Nasledil ga je Meinberg, ki se je materiala lotil s samplerjem in efekti in ki je, v sicer kratkem nastopu, izkazal nekaj manj zanimivo dubovsko muziko. Podobno kot Strutter Inst. je posneti material pomečkal do nerazpoznavnosti, od tam dalje pa je sproduciral dokaj generično klubsko materijo. Za razliko od glasbe predhodnika, ki je bila v povsem drugem registru od računalniške produkcije, je bilo Meinbergovo zankanje sicer vidno analogno, a v tem morda kvečjemu manj gibka verzija digitalnega.

GROMKI MOŽ:

Še tretjo predelavo in vstop v klubske matrice je na bobnih izpeljal sam Julian Sartorius, ki je prinesel presenečenje večera v najbolj žlahtnem pomenu. Med začetnim prehajanjem med dvema činelama, iz katerih je Sartorius naredil dvotonsko mašino, smo o naravi nastopa še lahko ugibali. V nadaljevanju je skozi nadaljnje raziskovanje zvočnega potenciala klasične bobnarske baterije svoj melodični minimalizem še nekoliko razširil. Kasneje pa se je razkril vselej prisoten ritem, ki ga Sartorius ni izgubil tudi tedaj, ko ta ni bil več očiten. Ritmiziranje pa se je v nekakšnem dramskem loku razživelo v vrhunec, ki je predvsem skozi izredno gibkost prehodov zdaleč presegal klasično bobnanje, hkrati pa ohranil funkoidno plesnost. Zgolj vratolomnost njegovega početja je publiko obdržala na stolih tudi tedaj, ko je v zasluženem dodatku Sartorius med sprehodom oritmil kar sam klubski prostor.

Izredno bogat, vendar slednjič ne prenasičen koncertni maraton.