Orto bar, 20. 4. 2017

Četrtkov večer v Orto baru je bil v znamenju novega vala ameriškega thrash metala, obiskala nas je namreč trojica Havok, Warbringer in Exmortus, evropski ugled pa so na turneji branili francoski deathmetalci Gorod. Pričakovanja so bila nedvomno visoka, večina bendov na sporedu uživa velik ugled na sceni, ki so ga v preteklosti tudi že upravičili. Začetek koncerta je bil napovedan za osmo uro, a zdelo se je, da je bilo to za nekatere žal še nekoliko prezgodaj.

Do minute točno so ob osmih na oder stopili Exmortus, ameriški četverec, ki je s tokratno turnejo sploh prvič prečkal Atlantik. Skupina deluje od leta 2002, njen ustanovni član, kitarist Conan, ki se je izvrstno izkazal tudi kot vokalist, pa je ob njenem nastanku štel šele ducat let. Bendova interpretacija thrash metala je močno navdahnjena s srednjeveško tematiko, melodičnim deathom in virtuoznim kitarskim soliranjem. Njihove skladbe slonijo na enakomernem tempu, ki ga diktirajo šestnajstinke na bas bobnu, v ospredju pa sta seveda kitarista, katerima je neoklasični metal zelo pri srcu. Kvaliteta njihovega nastopa je presenetila večino prisotnih, odličen zvok, nastopaški vložki v nemogočih položajih, izjemna tehnična izpopolnjenost in izbor udarnih komadov so bili več kot nalašč za začetek večera. Exmortus so, kot kaže, leto po izdaji Ride Forth še vedno na konju, in to v polnem galopu.

Nato je napočil čas za edine predstavnike s stare celine Gorod. Izmed vseh bendov so se Francozi žanrsko še najbolj razlikovali od ostalih in odstopali od rdeče niti večera. Seveda pa niso ničesar prepustili naključju, samo za to turnejo so denimo v dveh mesecih ustvarili, posneli in izdali thrashmetalski EP, in pričakovati je bilo, da bodo tokrat predstavljali samo material s te plošče. A temu ni bilo tako. V dobre pol ure so odigrali izbor skladb z vseh svojih LP-jev, z izjemo prvenca, ki so ga nadomestili s komadom Being a Jerk z najnovejšega EP-ja. Ritmika tu ni bila več tako linearna kot pri Exmortus, svoje kompozicije so ves čas zapletali s prehodi, akcenti in kratkimi tišinami, kompleksne aranžmaje pa so s kirurško natančnostjo odigrali z nasmehom na obrazu. Francoze je bilo res užitek gledati, saj v bendu vlada odlična kemija, kar se je dalo razbrati že iz tega, kako so uživali na odru. Gorod so atipični predvsem zato, ker jim v žanru, ki je načeloma bolj tog in »mehanski«, nenehno uspeva z ustvarjanjem groova, ki ga ohranjajo tudi v zelo zapletenih tehničnih delih. Žal pa so imeli nekaj težav s tehniko, nagajala jim je matrica – uvod skladbe Birds of Sulphur so izpustili –, vendar so nastop kljub temu izpeljali na izjemno visokem nivoju.

Warbringer so že stari znanci slovenskih odrov, nazadnje so pri nas nastopili v Kinu Šiška ob izdaji albuma IV: Empires Collapse, nekaj tednov nazaj pa so izdali njegovega naslednika Woe to the Vanquished. Izdaja albuma je mnoge presenetila, saj so leta 2014 bend zapustili kitarist, basist in bobnar in vse je kazalo na to, da še kar nekaj časa ne bomo dočakali novega izdelka, če ga sploh bomo. Težko obdobje so prekinile vrnitev bobnarja Carlosa Cruza, sprememba postave ter najava prej omenjenega albuma, ki so ga v četrtek predstavili tako, da so na samem začetku po vrsti odigrali Side A oziroma prve štiri skladbe. Kot se za Warbringer spodobi, so s preudarnim začetkom že z uvodnim riffom sprožili prvi moshpit večera, energetsko nabit nastop pa se je nato samo še stopnjeval, zasluge za to gredo predvsem izjemno karizmatičnemu frontmanu, ustanovnemu članu in vokalistu Johnu Kevillu. Bobni so spominjali na brzostrelko, izjemno hitri trasherski kitarski riffi so ustvarjali temačno podlago za jezno Kevillovo kričanje. Kdor bi se rad prepričal o kvaliteti tega benda, bo imel novo možnost že julija, ko nas Američani znova obiščejo na festivalu Metaldays.

Zdaj je bilo vse pripravljeno za vrhunec večera. Headlinerji so bili ameriški Havok, ki so marca izdali album Conformicide, po katerem nosi ime tudi aktualna turneja. Nazadnje so nas obiskali pred tremi leti v Tolminu, so pa pri slovenski publiki vedno zelo dobrodošli, kar se je videlo tudi po tem, da je bila velika spodnja dvorana Orto bara zapolnjena praktično do šanka. Ali je bila njihova vloga nosilnega benda upravičena? Absolutno! Kvaliteta njihovega zvoka in nastopa se je močno približala letvici, ki so jo lani na dan čarovnic v isti dvorani postavili kanadski Beyond Creation; kdor je bil takrat prisoten, bo vedel, o čem je tu govora. Havok se po svojem zvoku in družbenokritični besedilni tematiki od vseh še najbolj približajo bendom stare šole, ki so ta žanr ustvarili v 80. letih.  Publiki niso pustili dihati, hitre klasične thrash komade so brez milosti nizali enega za drugim. Zelo bizaren moment je nastopil, ko je pevec David Sanchez prisotne vprašal, ali so pismeni. Nastopila je zelo čudna tišina, z naslednjim komadom pa je naglas skandiral celo abecedo in počila mu je struna. Bend je imel seveda tudi za to priložnost pripravljeno skladbo, naslovljeno David Broke a String, na katero so prisotni crowdsurfali. Deležni smo bili še enega presenečenja, tokrat so namreč prvič na turneji odigrali skladbo Unnatural Selection. Havok so bend, ki brez dvoma v živo deluje še bolje kot na studijskih posnetkih, energija na njihovih nastopih je nepopisna.

Večer je minil v zelo sproščenem duhu čudovite agresije in kolegialnosti. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da so si mnogi člani skupin vzeli čas za debato z oboževalci. Orto ima še naprej vlogo glavnega prizorišča za tovrstne koncerte, kar je povsem logično, saj so pogoji v klubu odlični. Menjave med bendi so potekale bliskovito hitro, v pičlih 15 minutah je bilo vse nared za naslednji bend, zvok je bil pri vseh izjemno dober in skupine so svoje opravile z odliko. Tu ne gre za pretirano hvaljenje – koncert je bil preprosto res dober. Naslednja priložnost bo že v četrtek, ko na svoj račun pridejo ljubitelji bolj ekstremnega metala, Orto bar bodo namreč obiskali francoski Benighted z druščino.