Menza pri koritu, 30. 10. 2013

Feministični in queerovski festival Rdeče zore je v oktobru v sodelovanju z Mestom žensk poskrbel za posebno izvedbeno edicijo, v okviru katere sta se nam včeraj zvečer predstavili tudi predstavnici nekdaj čislane skandinavske zasedbe Audrey, danes članici minimalističnega folkovsko obarvanega dua Mire Kay. Emelie Molin in Victoria Skoglund, ki v svojem novem glasbenem poglavju vpenjata izraznost v minimalistično ogrodje godalnih lokanj, nežnih vokalov ter skromnih, a čistih kitarskih prijemov, sta se v Ljubljani tokrat ustavili prvič in s stoli posejano Menzo pri koritu za trenutek spremenili v topel in intimen kulturni hram. 

Pridušena svetloba, ki je v pozni večerni uri spremljala vsak njun korak, je izrisovala sramežljivi ženski silhueti, ki z enako krhkostjo pristopata tudi k poslušalstvu. Njuni animacijski dialogi, počasni in artikulirani, so pogosto tvorili skupek prikupne zmedenosti, iskrene hvaležnosti in nenadejanega humorja, s katerim sta znali na trenutke presenetiti vse nas. Ogrodje debitantskega ljubljanskega nastopa sta gradili okrog letošnjega prvenca A Rising Tide Lifts All Boats in v izrisovanju skandinavskih pokrajin  ter z njimi povezane neizogibne melanholije stavili na povsem organske zvočne parametre.

V živo se Mire Kay še za odtenek bolj približata predstavi zvočnega minimalizma s plošče in jo še nadgrajujeta, saj inštrumenti v vsej svoji prvinskosti, stran od izmaličenj in plastenj, opravljajo funkcijo spremljevalnega inventarja. Dinamičnost skladb z mankom ritmične podlage pogosto narekuje moč Emelijinega lokanja, a je tudi to, tako kot s ponavljajočimi se bazičnimi akordnimi vzorci omejena kitara, v svoji melodičnosti pogosto strnjeno in nevpadljivo. Poslušalčevo pozornost zato kaj hitro ukrade čutno podvajanje njunih glasov, ki v večglasni igri izrisujejo harmonični del glasbe Mire Kay. Z vpletanjem tišine ter s skromnim doziranjem izrisanih zvočnih barv njuna glasba paradoksalno pridobiva razpon, a ne brez težko izogibnih pasti. 

Morda je bilo tudi zato v nastopu Mire Kay mogoče čutiti ponavljanja, ki so občasno znala voditi v enoličnost, saj se Emelie in Victoria veliko raje kot razpredanju znotraj forme skladb prepuščata prvinski izkušnji z glasbo ter intimni povezanosti z njo. Toda Mire Kay sta na trenutke znali tudi presenečati, še posebej tedaj, ko je osrednjo vokalno vlogo prevzemala Victoria, ki je s svojim toplim vokalom kot kontrast Emeliejine otožnosti v glasbo vtirala nekakšno živahnost in toplino. Njun najboljši oziroma, bolje, največji približek simbioznega koketiranja s konkretnejšo strukturo pop formata je predstavljal aktualni single Beat, ki je z duhom Joanne Newsom tvoril tudi enega bolj dinamičnih prebliskov večera.