Menza pri koritu, 19. 12. 2015

Olfamož oziroma Andrej Fon, multiinštrumentalist, ki je sodeloval že z zajetnim številom domačih improvizatorjev, je splavil nov projekt,  tokrat z okrepitvijo svojega Olfamoštva. V celoti deset glasbenikov z vezmi, ki segajo od Kraških solistov, All Strings Detached, tria Trojnik do skupine Najoua in še dlje, se je predstavilo kot nekakšna super skupina aktualnih improvizatorskih imen, katerih korenine peljejo tudi do glasbene delavnice „Raziskava, refleksija“, ki jo v Španskih borcih usmerja Tomaž Grom.

A tokrat je bilo usmerjanje popolnoma po volji Olfamoža. Z relativno kratkim zamikom, kar je zaradi počasnega kapljanja obiskujočih večinoma redkost, se je koncert začel pred skorajšnjo gnečo v publiki. Na vzdušju nastopajočim ni bilo treba preveč delati, saj so se obiskovalci v glavnem zavedali, kam so prišli, kar pa ne pomeni, da je koncert le izpolnil pričakovanja. Brez jasnega znaka, oz. je bil ta utopljen v sproščenem kramljanju publike, je bend prikorakal na oder in neusmiljeno postavil v središče pozornosti svoje igranje, ki je v slogu energičnega organiziranega kaosa utrlo pot za nadaljnje pozornejše poslušanje. A že po prvi skladbi so si lahko nič hudega sluteči obiskovalci oddahnili, kajti pričelo se je zvočno doživetje, ki je prej kot na zagrizeno svobodnjaškost začelo sličiti na neko novo domačo različico multiinštrumentalnega Art Ensemble of Chicago in hkrati na obarvan afrofuturizem Sun Ra-jevega Arkestra. Mešanica pretežno akustičnih inštrumentov, med katerimi je zaradi svoje nenavadnosti izstopal hurdy gurdy, je ustvarila senzacijo big band koncerta, ki pa ni samo neutrudno nizal določenih not, ampak je dihal in živel na ravni vsakega posameznega glasbenika v orkestru. Navsezadnje so le vsi improvizatorji, ki se svojih veščin niso bali izkoristiti. Čeprav daleč od načina solaž Dixieland, so posamezniki imeli svoje solo točke, med katerimi je Vesna Godler v drugi polovici koncerta s svojim prepričljivim vokalnim nastopom povzročila zamik v vzklikih iz publike. Sicer se je po vseh točkah periodično dvigovalo vzdušje, ki je doseglo nivo dretja, ki ni tuje tistemu ob zadetku gola na kakšni tekmi, a vseeno so tu in tam nekateri nastopi vzeli sapo in skupaj s koncertom dinamično nihali z vzdušjem, od impresivnega do evforičnega.

Vrhunec koncerta, čeprav bi tega v resnici težko zares določili, je predstavljal bivši RŠ hit Za v razrez, skladba, ki sicer tudi dobro povzame celoten stil skupine, ki se giblje med zbadljivim pripovedništvom in hipnotično zvočno spremljavo. A pripovedniška kvaliteta se ne konča z besedili. Ti so bili skupaj z glasbo kvečjemu plovilo v svet Olfamoža in njegovega Olfamoštva, katerega zanimivost je v nedeljo marsikaterega obiskovalca pustila presenečeno osuplega. In seveda orkestra očarana publika na koncu ni hotela spustiti z odra, čemur se je z utripanjem lučk pridružila še tehnična podpora izza mešalke. Koncert, ki se bo, upamo, a zaenkrat le morda, še ponovil, je bil odličen prikaz sposobnosti organiziranih improvizatorjev, navdušenje nad katerimi je odsevalo v nasmeških publike. A kljub zvočno pripovedni čarovniji so z bisom zaključili bučno in v podobnem slogu, kot so začeli, s senzorično kaloričnim poljubom za lahko noč.