PIANO DAY LJUBLJANA: Greg Haines, Bowrain | Radio Študent

PIANO DAY LJUBLJANA: Greg Haines, Bowrain

Recenzija dogodka
31. 3. 2017 - 17:30

foto: Aleš Rosa/Kino Šiška
Kino Šiška, 29. 3. 2017

 

Piano Day je dan posvečen klavirju, njegovemu zvoku in načinu izražanja glasbene umetnosti preko njegovih 88 tipk. Posebni dan, posvečen temu izjemnemu inštrumentu, je precej nova zadeva, saj se je misija mednarodne širitve klavirskih projektov pravzaprav pričela komaj lansko leto, na pobudo nemškega skladatelja ambientalne glasbe Nilsa Frahma. V ta mednarodni projekt se je vključila tudi Slovenija, že lani so namreč v prostorih Kina Šiška odmevali klavirski toni pianista Naceta Slaka ter pianistično ambientalna dela glasbenika Bowraina.

In tako smo bili ob 88. dnevu letošnjega leta znova priča posebnemu dogodku. Tokrat sta nam obilico klavirskih skladb pričarala Bowrain, ki se je po lanski izvedbi zopet vrnil na oder Katedrale, ter angleški skladatelj Greg Haines, ki je v sklopu tega dogodka sploh prvič igral v naši prestolnici.

Atmosfera pred prvim nastopom koncerta je bila precej podobna lanskoletni sedeči milini. Minimalistično zastavljene luči so obarvale oder v nekakšno mešanico modre in rumene, medtem ko je ob klavirju sameval Bowrainov računalnik oziroma njegov stroj za prijetne elektronske podlage. Tine Grgurevič oziroma Bowrain je na oder prikorakal v popolni tišini, brez toplega ploskanja poslušalcev. To je sicer delovalo v prid, saj je kontrast med uvodnimi toni klavirja in tišino pripomogel k močnemu začetku prvega dela dogodka. Lahko bi dejali, da je bil ta uvod precej tipičen za Bowrainov pianistični koncert. Njegov način igranja je nekakšna mešanica tonalnih konsonanc in disonanc, ki jih mladi glasbenik ovije v arpeggirane akorde. Takšna tehnika je za Katedralo in publiko v njej delovala prijetno, saj se je dinamika nostalgičnih in arhaičnih harmonij lepo mešala z elektronsko-ambientalnimi podlagami.

Z albumom Far Out nam je Bowrain dokazal, da je vešč v ustvarjanju atmosferičnih trip-hop podlag. To stran njegovega talenta je bilo na dani večer slišati v skladbah, kot so Epilog in Home, ob katerih je bilo čutiti, da je Bowrainova moč tudi v preciznem loopanju ambientalne smetane. Vendar se je na trentuke zazdelo, da bi bila koncertna mešanica klavirskih in elektronskih zvokov močnejša z vključitvijo dodatnih glasbenikov. Skladba Refugee je dober primer, tu bi pravi bas in dinamika bobnarja pripeljali do še močnejšega vtisa sicer fenomenalne kompozicije. Seveda pa ne smemo biti tako kritični, saj je Piano Day seveda posvečen klavirju in njegovi glasbeni esenci, v takem kontekstu pa elektronska podlaga igra le sekundarno vlogo. Bowrain je svoj set zaključil s precej emocionalno skladbo Home, v kateri je ob klavir vstopila subtilna ambientalna odeja, najbolj zaznamovana z močjo nizkih tonov. Na tak način so se Bowrainova lebdeča klavirska glasba in zvočne uprizoritve razdrobljenih ritmov končale s precejšnjim navdušenjem prisotne publike.

Vstop angleškega umetnika ambientalne glasbe Grega Hainesa je dal vedeti, da smo prešli v drugi del dogodka. Različno od Bowraina pa njegova uvodna skladba le ni temeljila na vrtincih arpeggiranih akordov. Prve minimalistično položene tone je zaznamovala Hainesova tehnika dinamike in puščanja prostora za dihanje zvoka, ko je vsak ton klavirja naravno odmeval po odru. Že skozi uvodno skladbo je postalo očitno, da je taka dinamika in uporaba le-te najmočnejša komponenta Hainsovega nastopa. Takšen pristop do dinamike je vključeval v svojo mešanico repeticije, kot jo lahko sledimo skozi ameriško tradicijo minimalizma. Vendar je temu pridihu Reichovega pristopa do ponavljajočih se ostinatov vlil še barvo subtilnega klasicizma, ki ga je bilo z uporabo kromatičnih vložkov najbolj slišati prav ob prehodih. Tako tehniko zasledimo na Hainesovem albumu Moments Eluding, na katerem tipične zvoke ambientalne glasbe zamenja samotni klavir. Za njegovo diskografijo bolj tipičnih skladb pa tokrat ni bilo slišati prav veliko.

V drugem delu nastopa se je Greg Haines dobesedno obrnil na stran elektronike, saj je še zadnje tone klavirja z le rahlim dotikom mešalke spustil skozi kopico umetnega odmeva. V minuti se je vzdušje spremenilo v nekakšno lebdenje skozi temačne prostore, zaznamovano z zvokom nekakšnega procesiranega starega ljudskega tolkala in atmosferske zavese. Vendar smo bili tu priča šibkosti večera, saj se je skozi prelepi oblak sintetične disonance pojavilo presketanje in moteč šum. To ni bil del zvočne podobe, ki bi jo Haines ustvarjal namenoma, temveč tehnična napaka. Ti nadležni toni so bili na trenutke celo tako moteči, da se je skladatelj najverjetneje prav zaradi tega raje spet posvetil klavirju. Za klavirjem je torej odigral še eno skladbo, nato pa precej zgodaj zaključil svoj nastop oziroma se je na navdušenje poslušalcev na oder vrnil še z eno skladbo za bis.

Ta pesmica simplistične narave je pokazala vse, kar lahko sklepamo o Hainsovem stilu in talentu. Ob prelepi uporabi dinamike lebdečih tonov je bilo začutiti še duh britanskega impresionizma. Akordna postavitev in subtilna sprememba ritma sta bili oviti v teksturo del Vaughan-Williamsa in glasbeno romantiko Geralda Finzija. Žal pa se je tu koncert in z njim dogodek tudi dokončno zaključil.

Najverjetneje gre za dejstvo, da je bilo občinstvo Kina Šiška prikrajšano za Hainsove elektronske estetike, kriviti kar tehnične težave. Tako žal nismo bili priča zanimivim delom, kot sta The Whole in So it Goes, vendar je Hainsovo dinamično igranje in nasploh prijetna atmosfera celotnega dogodka privedla do tega, da se je večer zaključil z občutkom zadovoljstva.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.