Klub Gromka, 24. 6. 2014

Včeraj se je v klubu Gromka zgodila še ena edicija cikla Defonija, nastopili pa so domači Y ter zloglasni metal/math/no-wave/free noise/punk/jazz prvaki Zu, sedaj italijansko-ameriški trio, ki se na odre vrača po daljši odsotnosti in ki je v več kot desetletju Slovenijo obiskal že kar nekajkrat.

Večer so torej otvorili Y, ki so se nazadnje oglasili z albumom »Blessing Alarm« leta 2011. Trio se giblje nekje po pokrajinah t. i. post metala in post rocka, sicer precej utrujenih žanrskih označevalcev, ki ju skušajo revitalizirati s previdnimi dozami bolj »math« usmerjenega ritmiziranja ter prizadevanjem za skorajda psihedelično-bluesovsko subtilnost skupinskega preigravanja. A to jim vsaj včeraj žal ni preveč dobro uspevalo. Bend je deloval precej negotovo, kljub vidnemu uživanju članov benda in marsikoga v publiki. Morda so pri takih stilih zelo pomembne afinitete osebnega okusa, a Y so po mojem mnenju ponudili odločno premalo. Za tiste, ki smo vsaj bežno prisluhnili njihovi zadnji plošči, je bilo težko razumeti pomanjkanje vsaj nekaj ostrine in zagona, ki sta bila tam prisotna. Namesto tega so se udomačili v neke vrste inštrumentalno-rockovskem groovu, ki pa se ni premaknil dlje od pregovornega »filingaštva« jam sessionov. Nemara je še najbolj izstopal kitarist, ki bi svoje posebno in pretanjeno ubiranje strun gotovo lahko bolj odločno potisnil v ospredje.

Po krajšem premoru so oder zasedli Zu. Zanimivo je bilo opazovati že njihovo postavljanje, ki mu je podlaga iz ozvočenja dajala posebno konturo. Seveda je bilo za malo bolj informirane težko spregledati pomenljivost spremljajočih posnetkov. Basist Massimo Pupillo je namreč zadnjih nekaj let preživel na Himalaji ter v amazonskem pragozdu Peruja, kjer trenutno tudi živi. Terenski posnetki amazonskih ptičev, ki so se kasneje prevesili v grleno petje tradicije vajrayana budizma, so tako delovali kot poseben opomnik, kos osebne zgodovine, vržen v prostor kot nevsiljiva deklaracija intence – z dodanim oscilatorskim brnenjem vred. Hkrati pa artikulacija dolgoletnih izvenglasbenih oz. sopotniških interesov Zu, ki so se v preteklosti denimo materializirali tudi prek uporabe odlomkov iz filmov Alejandra Jodorowskega med živimi nastopi.

Koncertni set Zu trenutno sestavljajo tri skladbe z zadnje velike plošče »Carboniferous«, aktualnega EP-ja »Goodnight, Civilization« ter trije povsem novi komadi. In z enim od teh so otvorili koncert. Seveda je bil eden osrednjih faktorjev včerajšnjega dogodka tudi ustoličenje novega člana, bobnarja Gaba Serbiana, poznanega predvsem iz The Locust in Cattle Decapitation, ki je zasedel mesto Jacopa Battaglie. Kot rečeno že v včerajšnjem RŠ Intervjuju, je odhod slednjega povzročil globoko razpoko v organizmu, ki so več kot deset let bili Zu. Tolikšno, da se šele sedaj, po nekaj letih, bend znova sestavlja z energijo obnovljenega poslanstva.

Zu so trenutno v podobni fazi kot tik pred pavzo, torej v opuščanju večine stranpoti in tangent, na katere so se podajali skozi vsa leta, ter v solidifikaciji predanega šusa izčiščenih ter suvajočih komadov. S prvim kosom so udarili na polno, s sludgerskim zanosom in mikastenjem vsega pred seboj. Večino časa unisono, na prvo, malodane neandertalsko. Brez dobršnega dela detajlov, na katere so nas navadili, a z znatno povečano količino urgence. Še posebej s strani Pupilla, čigar bas je rezgetal, hreščal in tulil na meji kontrole oziroma čez ter izkazoval svojevrstno vero in potopljenost v zvok, ki v takih situacijah - kljub ekstremnosti volumna in obremenjenosti z udarnostjo - spet ni tako pogosta.

In ravno ta aspekt je kompenziral občasno še vedno ne povsem konsolidirano igro tria, ki glede na kadrovski pretres in zahtevnost naravnanosti Zu razumljivo potrebuje še nekaj časa. Koncert je bilo tako mogoče doživljati na več nivojih. In eden od teh je gotovo izvedba materiala iz preteklosti, plasiranje paradnih konjev zadnjega obdobja, kot so npr. komadi »Chtonian«, »Carboniferous« in »Ostia«. V teh trenutkih je bilo vsaj meni očitno, da Serbian glasbe Zu še ne igra s povsem uglašeno čuječnostjo. Marsikateri del so tako ali drugače »poenostavili« in zaradi tega je umanjkala marsikatera detonacija, presežek znotraj tega materiala. Battaglia je ne nazadnje bil bobnar z neverjetno samosvojim karakterjem in očitno tudi precej težko dosegljivim šusom.

Je pa zato bil zares impresiven sam kolektivni zvočni udar, ki je kazal na potenciran občutek za hrupnost, seštevek vsega »overdriva« - gnev in meditativnost obenem, groza, poglabljanje in opojna vznesenost. Če je to smer, v katero gredo, se lahko nadejamo še konkretnega razfuka. To ni bilo kako jazz-core razkazovanje ritmičnih mišic in eklekticizma, temveč predano strukturiran obred. Ali pa vsaj njegov poskus. Če izvzamemo čudaški disko moment takoj po zaključnem razturu »Ostia«, se je v tem tonu nadaljevalo tudi pokoncertno vzdušje, ko so prek ozvočenja srh vzbujali izbrani komadi Coil, katerih častilci Zu so in ki so še ena izmed možnih vstopnih točk v dojemanje glasbe oz. zvočenja kot obenem subverzivnega, provokativnega in obrednega, parareligioznega početja.