BLACK COBRA: IMPERIUM SIMULACRA

Season Of Mist, 2016

Po zadnji plošči iz leta 2011 se zopet vrača dvojec Black Cobra. In ne samo na naše valove, ampak tudi v klub Gromka na Metelkovi, v katerem bo naslednji ponedeljek nastopil kot predskupina ameriškim doomerjem Yob. Predhodni album Invernal, ki velja za njun najbolj udarni album, smo na vaši najljubši frekvenci predstavili pred petimi leti, v znova drugačni luči pa jih spremljamo s ploščo Imperium Simulacra. Jason Landrian in Rafael Martinez sta zadnja dva albuma izdala pri založbi Southern Lord, novega pa pri Season Of Mist. Prav tako kot založbo sta zamenjala tudi producenta, vlogo katerega je tokrat prevzel Johnathan Nunez, sicer basist zasedbe Torche. Spet pa se tu pojavi ime Johna Goldena, ki je skrbel prav za vse dosedanje izdaje Black Cobra, zato so strahovi glede prevelikih sprememb zvoka ali izgube polnosti odveč. Še vedno pa lahko o albumu Imperium Simulacra v primerjavi s predhodnimi stvaritvami Black Cobra govorimo kot o precej drugačni plošči.  

Že ob zadnjem komadu albuma Invernal - Obliteration, ki je v dotedanjem delu dvojca veljal za najhitrejšega, skorajda grindersko obarvanega, smo lahko sklepali, kam pes taco moli oziroma v tem primeru, kam kača jezik. Na novi plošči v uvodnem komadu »Challenger Deep« dvojec iz San Francisca zlahka primerjamo s High On Fire, še enim bendom, ki na konstruktiven način spaja hitrejše in počasnejše derivate metala. Čeprav kitare v hitrejših, dušenih riffih zvenijo bolj thrashersko kot kdajkoli, jih še vedno ne gre primerjati z rezkimi, "natreblanimi" agresijami ala Sodom, pa tudi s katerim koli drugim bendom Bay Area thrasha ne. Zadnja primerjava je seveda relevantna za primer Black Cobra, ki prihajata prav iz San Francisca.

Tok komadov z razvojem scenosleda plošče rahlo upada, saj se njena kompleksnost rahlja v primerjavi s prejšnjimi izdajami; in to kljub d-beatovskim lomljenim delom in intenzivnim napadom dvojnega bas pedala preko masivnih kitar. Še vedno pa ne govorimo o hladnem pišu po petih letih. Dvojica skozi masivno zvočno sliko ponovno združuje sludge in doom, ki se valita preko sanjavih pasaž psihedeličnih solaž in grinderskih vložkov. Te so sicer tokrat nekoliko okleščene in minimalistične, kot v enem izmed daljših komadov Dark Shine, ritmično zanimive v komadu Obsolete in mračnjaško nastrojene v komadu The Messenger. Po mnenju mnogih je Imperium Simulacra ravno zavoljo teh podrobnosti njun najbolj zrel album do danes.

Black Cobra pa si s High On Fire delita še eno podobnost, namreč tematiko besedil. Medtem ko se Matt Pike iz High On Fire na zadnjem albumu spušča v teorije zarote preteklosti, se Black Cobra poglabljata v futuristične pisce, kot sta Phillip K. Dick in Ray Kurzweil. Ukvarjata se z umetno inteligenco v navezavi na tako imenovani organski svet in z že uresničenimi špekulacijami omenjenih piscev. Morda pa se kot High On Fire tudi Black Cobra bolj poglabljata v besedila kot v samo glasbo.

Kot ob vsakem njunem albumu do danes, sta imela Black Cobra ob pripravi novega materiala v mislih predvsem igranje v živo, kar pa seveda pomeni, da bomo lahko pravo podobo glasbe s te plošče - kot je bila zares zamišljena - ujeli že prihajajoči ponedeljek na Metelkovi.