Glitterbeat Records, 2016

Tam nekje sredi februarja se je v medije in internete plasirala temačna, pa obenem vznesena skladba Sarajevo. Napovedala je novo, že šesto ploščo bosanskega soulovskega sevdah maga Damirja Imamovića. Ta je sedaj nedavno izšla pri založbi Glitterbeat in na njej Damir že v drugo snema z bendom Sevdah Takht. Leta 2012 so že izdali en besno izvrsten album, precej nenavadno zadevo, ki je Damirjeve svojske glasbene melanže na več načinov prestavila v višjo prestavo. Tedaj se mu je namreč pridružila živahna ritem sekcija, ki jo sestavljata Nenad Kovačić in Ivan Mihajlović, en na bližnjevzhodno in zahodnoafriško navdahnjenih perkusijah, drugi pa s čvrstim, jazzrockerskim električnim basom. Čeravno se je Damir že pred njima redno poigraval z rock citati (njegova manieristična interpretacija pa je bila tako ali tako že docela jazzovska), se je šele s tem triom res konkretno oddaljil od kodov sevdaha in v njegove standarde mojstrsko vpeljal raznovrstne kontekste in skelete sodobnih popularnih glasb.

S to metodo dela Sevdah Takht nadaljuje tudi na pričujoči plošči, pri čemer pa ta album pomembno zaznamuje prelevitev tria v kvartet. Mednarodni zasedbi (Nenad je iz Hrvaške, Ivan pa iz Srbije) se je pridružila še Ivana Đurić, violinistka iz Sarajeva, ki se je urila tako v koncertnih dvoranah za klasične glasbe kot v kafanskih špilih za bolj tradicionalne godbe. A še bolj pravilno bi bilo reči, da se je trio pravzaprav prelevil v kvintet, saj se jim je v studiu in tudi pri samem snovanju skladb kot producent pridružil še glasbenik Chris Eckman, zadnje čase sicer še najbolj viden kot vodja Glitterbeata. Oba sta močno zaslužna za to, da je Dvojka - tako je plošča namreč naslovljena – takšna, kot je. Že na površini zvena je dobro slišen producentski podpis Eckmana, ki prisega na zelo zračno, bleščeče spolirano, pa hkrati masivno in gosto zvočno sliko, obenem pa je tudi v sami materiji moč slišati, kako so Eckmanove afinitete osiščni Balkan večkrat razprle direktno v Mali.

Je pa ta razprtost tudi sicer ključni moment Damirjevega glasbenega ter raziskovalnega udejstvovanja, saj je kot človek poglobljene zgodovinske kapacitete sevdah že od začetka razumel zelo kompleksno in globalno. Preveč preprosto ga je namreč zgolj sopostavljati ob fado kot pač soroden izraz mediteranskega svetobolja. Sevdah muzika, ki se je pred circa dobrega pol stoletja sicer nekako kanonizirala kot klena bosanska party-žalostinka, je - kot vsaka ljudska godba, še posebej iz časov pred etnonacionalističnimi blodnjami – zelo zmuzljiva, heterogena kulturna tvar. Pred drugo svetovno vojno so jo izvajali predvsem romi in židi, oboji seveda pogosto na poti, in njihov glasbeni horizont je lahko segal vse od starodavnih perzijskih mest do zabačenih poljskih vasic. Ritmov je bilo toliko, kolikor je bilo raznoraznih plesov, jezik je bil zlahka tudi španščina ali grščina, in lahko rečemo, da kak jasen, izvorni sevdah seveda nikoli ni zares obstajal. Vedno znova je le izpeljava, interpretacija, apropriacija. Njegov repozitorij ritmičnih in melodičnih elementov, pa lestvic, akordov in tematik, je porozen in pravzaprav je težko razbrati, kaj sploh ločuje muzike Irana, Turčije, Makedonije, Bosne, Srbije - pa tudi New Yorka - in tako dalje; gre pač za specifične zgostitve in konstelacije prekrivajočih se skupnih elementov.

Takšne reči so vsaj načeloma jasne in človeku se zdi nekoliko hecno, kako se v rodni deželi Damirju po skoraj ducatu let glasbene kariere baje še vedno očita, da ne poje sevdaha. A takšne bizarnosti so prisotne bolj ali manj povsod in glasbeni etnonacionalizem ima kakopak tudi pri nas čvrsto domovinsko pravico. Vseeno pa je manj simpatično to, da se tudi izven Bosne z nič kaj reflektiranim orientalizmom bodisi obžaluje pomanjkanje zrnatosti v produkciji (češ, hočemo več kafane, tistega domnevno avtohtonega bosanskega okolja) bodisi se v kontekstu Dvojke celo sanjari o nekih avtentičnih inštrumentih in neki pristni, ljudski izvedbi.

Kaj točno je ta pristnost, vedo le posvečeni, je pa treba reči, da je sama plošča res zelo... ljudska. V primerjavi z Damirjevim solo delom, pa tudi njegovim zadnjim (in edinim) nastopom s Takhtom v Ljubljani, je dokaj dostopna in, če rečem nekoliko okorno, manj jazzovska, kot je bilo morda pričakovati. Še posebej pred Takthom se je namreč Damir rad odpravljal na dolge kitarske ali vokalne izlete, in še posebej slednji so znali biti fascinantna ekstravaganca, v kateri je pevec od same zamaknjenosti začel gledati s 'tabelim'. Tedaj so njegova melizmatska preigravanja često spominjala kar na bravure kake Diamande Galas.

Tovrstne intimne digresije so na tej plošči bolj ali manj odsotne, kar je po svoje škoda, a je v prid precizno konceptualizirane in zaokrožene plošče. Ta je polna refrenov, ki se zataknejo v uho že ob prvem posluhu, in že od prvega snidenja z enim od komadov se recenzentu že dober teden dni po glavi sukajo vrstice tega prefriganega kola; spet druge skladbe lahko recimo strukturira presunljivo stopnjevanje, ki začetne pazljive, minimalistične dvogovore razvije v ekstatične, a še vedno subtilne, mehke crescende. Tu, pa še kje, se melodije, verzi in inštrumentalne arabeske res globoko, skoraj adiktivno usedejo šele po nekaj poslušanjih, a tedaj še toliko bolj. In tudi sam naslov plošče govori o tem, da se je Damir odločil za bolj direktno naslavljanje popularnih potez in zakoličb žanra ter tudi njegove hopa-cupa turbo tendence, ki jih predstavlja ravno 'dvojka'. Ta je namreč izraz za plesno zelo efektiven dvočetrtinski taktovski način, ki ga skupina s pridom sprevrača in pervertira, vzporedno pa aludira tudi na prav nič manj zlorabljene devet osminske plese.

A tista ključna plast plošče je še vedno gibka avtorska manira samega pevca in torej širna paleta barv, tresljajev, krivin in drugih fines njegovega vokalnega podajanja. Tudi sama produkcija in končni miks sta nastavljena z mislijo na to, da je Damir na tem albumu precej bolj pevec-frontman, in manj kitarist. In če smo bolj natančni, Damir tu pravzaprav sploh ni kitarist, saj igra na tambur, prav zanj sestavljen inštrument, ki je nekakšen mutant med kitaro in sazom. In ko smo že pri inštrumentariju, je nujno vsaj omeniti violino, ki je na Dvojki verjetno celo vodilni inštrument in ki v skladbe prinaša elegantne poteze klasične komorne glasbe, drugje spet tremolozne kosme romskih glasb, pa tudi klezmerja, postrocka in še česa. A ob vsem tem je ta violina nekako še vedno ekonomična, skromna. Sorodno bogat s konteksti je tudi električni bas, ki poleg jazz senzibilnosti prinaša izdatno dozo aluzij na sodobne zahodnoafriške muzike in večkrat prej kot nase spomni kar na inštrument gimbri. Tule bi se skoraj lahko še kaj reklo o prefriganih tolkalskih linijah, pa še o besedilih, a bodi dovolj; ta intimno prostran, dostojanstven, patetičen in melanholično igriv album je, vsaj tule povedano malo bolj jedrnato - odličen.