ISO, 2013

Deset let je tega, kar je David Bowie, mož, ki je na novo oblikoval definicijo pop ikone, zadnjič zazvenel. Dolgih deset let, ki jih je preživljal v idiličnem družinskemu življenju ter ob vsesplošnem medijskem molku vzbujal nemalo vprašanj. Tudi takih, ki so prevpraševala njegovo zdravstveno stanje ter špekulirala, kako dolgo bo še sploh med nami. Bržčas se je prav vsakdo v tem obdobju vprašal, kje je David Bowie? Resnica je, da se David Bowie glasbe ni zares odkrižal. V manhattanskem studiu je v strogi tajnosti svojih glasbenih kolegov zadnji dve leti ustvarjal nekaj, kar danes poznamo pod imenom The Next Day. David pa se je na glasbeno prizorišče vrnil tako naglo, kot se je iz njega umaknil.

Novica o njegovem novem studijskem albumu je s preprostim medijskim obvestilom obnorela svetovni splet. Bowie je kaj hitro polnil tudi naslovnice modnih, glasbenih ter drugih tiskovin, ne da bi mu bilo zato potrebno dati kakšen intervju ali se za pozornost kakorkoli naprezati. Njegova vrnitev je bila novica že sama po sebi. Zato se je bilo ob tovrstnem medijskem trušču vsekakor smiselno vprašati, ali ne bo tudi glasba sama vrednotena v povsem drugačnem kontekstu ter bila pri vsem drugotnega pomena. Nenazadnje Bowie po Scary Monsters ni več ponudil oprijemljivejšega studijskega izdelka s katerim bi lahko spet narekoval smernice pop glasbe.

Deloma gre temu lahko pritrditi. Bowie, ki je vselej veljal za mojstra samopromocije, snežne kepe ni spodbudil zgolj v medijih, marveč tudi tam, kjer je bil vsa ta leta najbolj pogrešan, med svojimi oboževalci. Beli kvadrat z napisom The Next Day, ki prekriva legendarno naslovnico albuma Heroes, je bil sprejet kot uradni dizajn novega studijskega izdelka ter spodbudil množice, da na družbenih omrežjih na podoben način okiti katero izmed svojih fotografij. The Next Day je v trenutku postal nekakšen meme. A zato vseeno ne moremo trditi, da je bilo glasbi na albumu posvečene kaj manj pozornosti. Še več, Bowie na njem zveni agilno, vitalno, prerojeno.

The Next Day vzbuja občutke najboljšega albuma Bowiejevega poznega ustvarjalnega obdobja, četudi gre v glasbi zaznati predvsem revalvacijo njegove pestre diskografske bere. Kar ni nujno slabo. Album prinaša dovolj drzne, premišljene in močne skladbe, ki po začetnem čutu produkcijske monotonosti kaj hitro pokažejo svojo pravo vrednost, žanrske preskoke ter osupljive vokalne predstave. Pravo presenečenje pa tvori njegova lirična plat. Bowie, ki se je dolga desetletja skrival izza namišljenih likov, ustvarjenih person, sedaj odpira pogled v njegov pravi jaz. V osebo, ki se ukvarja s problemom minljivosti, svojo glasbeno preteklostjo, starševstvom. Bowie nima pred sabo več veliko let, zato je The Next Day predvsem plošča, na kateri obračunava s sabo. Plošča, ki jo je moral posneti zase ter pri tem dokazal, da je lahko še vedno izjemen.