Thirsty Ear, 2013

Nocojšnji recenzetski termin glasbene redakcije posvečamo novi glasbi mladega klavirskega tria iz Brooklyna. Kontrabasist Aakaash Israni, pianist Amino Belyamani in bobnar Qasim Naqvi so se spoznali kot študentje na univerzi Calarts v Kaliforniji. Diplomanti te ustanove v zadnjih letih precej redno posegajo v dogajanje na obrobju popularnih glasb, denimo Ariel Pink ali Julia Holter. Tu naj se sicer ustavimo in iskanje morebitnih vzrokov temu pojavu prepustimo poslušalcu, vendar pa vsaj z opozorilom, da gre za zanimiv in nikakor enoznačen fenomen.

Klavirski trio, torej ... Dawn of Midi. V primeru nocojšnje plošče gre naslovni „Midi“ morda iskati celo pregloboko. Ali pač? „First“, njihova prva plošča, je namreč zelo svobodnjaško improvizacijsko barvana, medtem ko Dysnomia z dinamično podobo močno spominja na mehanično funkcionalnost ritmičnih elektronskih glasb. MIDI je seveda univerzalni digitalni jezik / protokol, ki omogoča sinhronizacijo in kontrolo različnih naprav  za ustvarjanje „elektronske“ glasbe. Zato se zdi MIDI tako pomenljiv glasbi, ki jo bomo poslušali danes. Dawn of Midi so sicer stoodstotno akustična zasedba in Dysnomia po zvočnosti stoodstotno akustičen album. Vendar pa skozi kompozicijsko logiko in izvajalsko disciplino trio v klasični jazzovski zasedbi doseže poslušalsko dinamiko MIDI sinhronizirane "elektronske" skladbe ... Doseže mimetičen moment brez pravega precedensa.

Zavoljo te izvenserijske lastnosti bomo iz današnje recenzije v največji možni meri izpustili vseprisotno čudenje nad akustičnim hipnotičnim vrtincem, ki ga plošča nedvomno uspe ustvariti, toliko bolj pa se bomo posvetili pomenu te posebnosti in njegovemu kontekstu znotraj dihotomij sodobnih muzik. Namenoma zaobhajamo tudi širšo eksplikacijo motivov poliritmičnih afriških godb, ki jih poudarja sama zasedba in ki so prapočelo ritmičnega ter dinamičnega fokusa Dysnomie. Dinamika, ki jo ustvarja prisotnost hipnotične poliritmije ali vsaj zametki njene funkcije, ni nič novega, na različne načine je prisotna skozi tako rekoč celoten spekter med seboj še kako oddaljenih odvodov aktualnih glasb. Tisto zanimivejše in bolj bistveno danes so prelomi in razgaljena protislovja znotraj te omniprezentne generične tvarine. Polje elektronskih praks pozna tehnološko točnost usklajevanja perceptivno in izvajalsko kompleksnih časovnih vzorcev. Na drugi strani polje „inštrumentalno igranih" glasb pozna „človeški“ dejavnik kompleksnega igranja ritma, pozna tako Reichovsko faziranje, poliritmični preplet z izvedensko kompenzacijo odstopanj (igranje „napake“), kot pozna tudi makro nivo daljših trajanj repeticije ter počasnega razvoja s pripetimi psihološkimi / perceptivnimi efekti ali z igro prostora, ki zna zvok distribuirati na mnoge nepredvidljive načine.

Dawn of Midi tu posegajo v specifičen razporek med orodje loopa in izvedbo ritmično kompleksne žive „inštrumentalne“ glasbe. Igrajo loope brez elektronskih loopov in igrajo improvizacijski bendovski trans brez improvizacije. Gre za dvosmerno posredovanje: legitimacija navadne repeticije kot „živega igranja" in legitimacija omejevanja improvizacijske forme kot odpiranja prostora funkciji zvočne nianse. Striktna kompozicija je tu nekakšna vmesna stopnička, kot komponiranje k morebitni odsotnosti zaprtosti, ki določa kompozicijo kot zamejeno. Gre namreč za kompleksno dinamiko igrane materije, ki učinkuje tako pri izvajalcu kot poslušalcu. Dve dominantni prvini njihove kompozicije, ki fokusirata vso sinhronizacijo v nezapisljivi pulz trenutka, sta: vključevanje dinamičnih zmožnosti loopa ter preparacija inštrumentov. Dinamični potencial loopanja oziroma vzajemnega učinkovanja neenako dolgih, vendar metrično vzporednih ponavljajočih se fraz in motivov omogoči poliritmijo, osrediščeno na pulz, ki je praktično metronomski in ne skače v dinamična odstopanja. Preparacija inštrumenta kompenzira zvočni razpon elektronske produkcije z nesledljivo kompleksnostjo alikvota dušene strune ali bobna. Tu se na plošči Dysnomia skriva morje detajlov. Denimo ob skrivnostnem sinusnem zvenu, ki spremlja „snare“ boben v centralnem delu komada Iijiraq; oziroma - huda pozornost detajlu zvoka spremlja prav vsak zvok s plošče - vsi so prilagojeni specifičnemu dinamičnemu spektru, v katerega na dan trenutek posegajo. Tako manipuliranje enoznačnega „običajnega“ zvoka inštrumenta je nujno poskusu akustične „elektronike“.

Ob vsem, kar bi bilo še povedati, je torej najpomembnejše vprašanje tu - vprašanje namena. Ali Dawn of Midi z Dysnomio izrekajo le poklon - enkraten spomenik dinamiki elektronske glasbe – ali jih zanima tudi nadaljnja integracija, nadaljnje spopadanje s paradoksi, ki pestijo presenetljivo prazno polje sinteze „živo igranih“ in "elektronskih" dinamik? Temu vprašanju za zdaj namreč še ni najti odgovora. Problematično polje je znotraj sodobnih glasb odprto že nekaj časa, vendar je igralcev sila malo, kar priča o zahtevnosti izziva. Dawn of Midi zadevo rešujejo s strogo disciplino, vendar pa se bodo v morebitni prihodnosti morali ozreti tudi po nadaljnjem zvočnem širjenju, Dysnomia namreč že sama počasi drsi v barvno monotonost. S tem bodo vsekakor trčili ob kamen „žive inštrumentacije“, ki je kot glavni problem nocojšnje recenzije vsakič izgovorjena v narekovajih. Prav tako tukaj v narekovaje postavljamo izraz „elektronika“. Ne gre torej drugače, kot da zaključimo v naslednji maniri: kljub temu da Dysnomia tako trmasto stremi k akustiki ter odsotnosti „elektronskega“ elementa, na koncu tu prevlada slutnja, da gre pri vsem skupaj ravno za te besede v narekovajih oziroma njihovo (zelo pomenljivo) konceptualno nesmiselnost. Razlika med „elektroniko“ in „živo inštrumentacijo“ je v vzniku posrednika „digitalnega jezika". „Digitalni jezik“ igramo prav tako, kot igramo „jezik harmonije“. Igramo prednasnet zvočni vzorec in igramo ton, oboje pa si lahko zakompliciramo ali poenostavljamo do obisti. Ko se bomo naučili igrati dovolj zadovoljivo podobno računalniku, bomo šele na pol poti. Takrat se bo namreč potrebno vprašati, kakšno vrednost ta naš uspeh doda funkciji mašine(?).