Samozaložba, 2012

V Tolpi bumov končno obravnavamo tudi drugo izmed dveh izdaj ene najvidnejših zasedb lanskega diskografskega leta – kalifornijskih eksperimentalnih punk hip-hoperjev Death Grips. Zasedbe glede na izredni hype, ki se je spletel okrog nje, najverjetneje ni potrebno posebej predstavljati. Vseeno pa naj za tiste, ki jih še ne poznajo, navržemo, da zasedbo sestavljajo math-noise-rockovski bobnarski terorist in gonilna sila prosulega dueta Hella Zach Hill, enigmatični MC Ride oz. Stefan Burnett ter elektronik Flatlander oz. Andy Morin, ki pa je v najnovejši inkarnaciji nejasno odsoten. Njihov noisersko-zaglitchan »kot da« hip-hop z obilnimi dozami deviantnega punkovskega attituda je v neodvisnem undergroundu povzročil pravi pretres navdušenja že od prvenca oz. mikstejpa „Exmilitary“ dalje. Kljub močni hip-hoperski podstati pa so Death Grips morda še najmanj navdušili ravno pristaše tega žanra. Zato pa jim sledijo legije, očarane z neverjetno intenzivnostjo in over-the-top nasilnostjo, paranojo ter hipnotičnostjo njihove izraznosti.

Drugi album, mojstrovina „The Money Store“, je požel vsesplošno navdušenje ter bil med drugim izbran tudi kot naj tuja Tolpa Bumov Radia Študent, odražajoč podobno stanje v marsikaterem alternativnem glasbenem mediju. A Death Grips na krilih vsesplošnega uspeha niso poleteli. Oziroma lahko bi rekli, da niso poleteli na način, ki so ga od njih pričakovali. Še posebej ne njihova novopečena založba, gigantski konglomerat Epic. Brez vnaprejšnjega obvestila so odpovedali dogovorjeno turnejo in vse svoje obveznosti ter poniknili v temo svoje skvoterske vadnice v Sacramentu, kjer so želeli dokončati plato „No Love Deep Web“, ostale pa pustili v besu in ugibanju o njihovem mentalnem stanju. Ko so konec poletja potrkali na vrata založbe, ta o še eni izdaji istega leta ni želela slišati. Pravzaprav vodilni niso hoteli slišati ničesar, niti glasbe - celotna ekipa, ki jih je k tej velikanki sploh pripeljala, je bila namreč že odpuščena. Death Grips so nato album objavili zastonj na spletu ter si na grbo nakopali pravnike in padli v konkretno godljo, kjer se nahajajo še danes, ko so znova zagnani in koncertirajo na polno.

„No Love Deep Web“ ima tako, vključujoč eksplicitno naslovnico, skrajno kontroverzno, malodane senzacionalistično popotnico. A dlje v detajle te zgodbe se tukaj ne moremo spuščati, čeprav je bogata s paranojo, prizadevanjem za umetniško kontrolo in odločitvami iz nore intuicije.

Prva stvar, ki pade v uho, je dejstvo, da gre tokrat za zvočno precej okleščeno zadevo. Od noiserske norije distorziranih signalov, hektičnih rezov in demoliranih samplov ni ostalo praktično nič. Skladbe so osnovane na elektronskih bobnih Zacha Hilla, ki je tokrat vse odigral lastnoročno, izbrana zvočna paleta pa je skrajno sintetična in na svoj način plitka – klasični odtenki Rolandovih ritem mašin, ki so zaznamovali zvočne svetove zgodnjih elektronsko-plesnih žanrov. Res pa je, da zaradi  odsotnosti programiranja bolj pridejo do izraza značilnosti njegove bobnarske igre, ki jih sicer hrani za žive nastope. Temu so dodani še skrajno minimalistični in prav tako hladni synthi. V ospredje pa je postavljen Burnettov vokalni performans, ki zaradi večje razločnosti na nek način deluje še bolj manično.  Svojevrsten višek doseže že v prvem komadu „Come Out And Get Me“, kjer nam da vedeti, da je subjekt njegovih tekstov potonil še globlje v paranoične halucinacije, kjer ne razloči, ali ga pitajo s tabletami v umobolnici, ali pa je zaklenjen v svoji osemnadstropni podrtiji. Kakorkoli že, iz sebe izdavi le še zadnji krik „Come Out And Get Me!“ - pridite, če si upate, kdorkoli že ste. Nivoji intenzivnosti, ki jih Burnett doseže pri takih in podobnih verzih, so srh vzbujajoči, polovico komada odkriči že popolnoma hripav. Tudi sicer je njegov glas na „No Love Deep Web“ precej bolj zlomljen in nihajoč ter ne vztraja ves čas na kričečem nastavku – kot je to počel na „The Money Store“, z izjemo komada „Get Got“.

V vsakem primeru pa ohranja svoj edinstven flow in ekspresijo. Burnettovo vokaliziranje je precej manj rapersko, kot se morda zdi na prvi posluh. Resda je pogosto stlačeno v pogojno rečeno „rap“ vzorce in situacije, a kaj kmalu se pokaže, da je njegova osnova bolj radikalna. Gre za formo nekakšnega tuljenja, drdranja in deklamiranja raztreščenih verzov, ki jih neprestano majeta tako čustven zanos podajanja kot tudi dezorientirajoča semantika tega, kar se izreka. Večja zračnost in sintetičnost instrumentalnega dela pa povzročita, da celota kljub intenzivnosti pridobi neko anestetično kvaliteto, ki lahko postane nepričakovano nelagodna.

Bolj kot na hrupne eksplozije prejšnje plate komadi spominjajo na zvočna okolja nekaterih na „Exmilitary“, recimo hita „Guillotine“ ali pa „Blood Creepin'“. Izstopa psihotična „No Love“, v kateri glas prehaja od surovih posnetkov kričanja v sobi do distorziranega rapanja s sumljivim jamajškim naglasom, pa vse do penastega renčanja, ki doseže višek sociopatskega obupa v verzih: „you whimper while i check my phone/who's next asassin roam/music drifts i have no home/choose this life you're on your own.“ Edinkrat se oglasi tudi zven akustičnih bobnov, ki podpira masivni bass-synthovski riff. Druga plat ekstremne sovražnosti, izražene v takih skladbah pa je skorajda kinematska melanholičnost zaključne „Artificial Death in the West“, kjer tudi vzklike pogoltneta odmev neme puščave in vztrajne, hladne, skorajda-dubovske klaviature.

Vseskozi pa Death Grips vzbujajo občutek, da se stvari, ki se dogajajo v njihovi in z njihovo glasbo, dogajajo tudi nam. Vendar ne toliko na nivoju nekakšne kreativne izpovedi posameznikov, v kateri se prepoznamo, temveč tako, da razpirajo doživljajske pokrajine, v katere smo že implicitno vpleteni – kot v globoko mrežo, deep web torej, povrhu vsega še brez ljubezni -, in vanje samouničevalno zadajajo rane in črne luknje.