Norma Evangelium Diaboli, 2016

"Če iščeš njegov spomenik, se ozri". "Božji zakon – pojdite, prekleti, v večni ogenj". "Tolažnik". "Suša". Tem lahko od vsega dodamo še "Kenozo" in "Estetiko masovnih grobišč". To, kar ste pravkar slišali ali prebrali, so slovenski prevodi naslovov ostudne diskografske bere zlatega obdobja - v bolj ali manj pravilnem sosledju - francoskega avantgardnega black metal kolektiva in agensa preporoda satanskega fanatizma, ki so ga pričeli vršiti kmalu po začetku tega tisočletja – zloglasnih Deathspell Omega. Šele Deathspell Omega so na grandiozen in hkrati skromen, avantgarden, elitističen in obenem ponižen način vidno ustoličili black metal kot polnopravno religiozno glasbo te dobe, z vso težavnostjo, ki jo taka oznaka prinaša. Težavnostjo, ki se jo sprejme, v njej trpi in prejema slast, medtem ko se v ospredje potisne naraščajočo negotovost, izgubljenost, mrzličnost in molk.

Dregnili so v naokoli plavajoče afekte, proste radikale, neuresničene potenciale adolescenčne faze celostnega kulturno-družbeno-spiritualnega fenomena black metala ter jih sestavili v eno možnih inačic - tisto, ki so jo med drugim nakazali tudi pionirji spiritualne galvanizacije satanske podstati te umetnosti, denimo zelo pomembni Abigor. A tudi oni morda niso uspeli predvideti v kako ortodoksne in dogmatske, četudi skoz in skoz heretične vode se bo zaplulo. Vedoč, da je Satan lahko marsikaj marsikomu, nenazadnje tudi pomembna magijska iniciacijska entiteta, moramo kljub temu priznati, da v primeru Deathspell Omega in sorodnikov, ki so jih v nesnagi spočeli, ne gre le za humanističnega Luciferja, ki se mu mnogi, vključno z menoj, brez težav poklonimo. Gre predvsem za teodicejsko vprašanje zla, prisotnosti zla v božjem načrtu, kozmosu, ki se obrne proti njemu samemu. Za kabalistični shevirat hakelim, nepredvideni izid, razžiranje stvarstva na klifotičnih obronkih in v sami srčiki. Za tesnobni misterij tega. Za negotovost, ki je konstitutivna določujočim monoteizmom.

Kar Deathspell Omega počno, kar si upajo artikulirati in slaviti, je grozljivo in odvratno, za to ni boljših besed – predvsem zato, ker je resnično v svojem ozaveščanju zgoraj omenjene konstituiranosti oziroma je temu metafizičnemu poskusu zapopadenja resnice in malo verjetne napokane celote težko ugovarjati. Če seveda slišimo in dojamemo, kaj Deathspell sporočajo. Blažena nevednost! Kdor misli, da se za to marsikomu nepredirno steno arhaične angleščine in pravoverno-heretičnega teološkega besednjaka ne skriva nič, se lahko enkrat vzdolž poti nadeja hudo neprijetnih presenečenj. Za razliko od vedno številčnejših klovnov, ki se skrivajo pod kapucami ali meniškimi kutami in si prizadevajo za svoj delež neke nedoločene ritualnosti, o kateri ne zmorejo povedati več kot dveh stavkov ali pač želijo zase in konzumente zgolj votli teater tako zelo opevane "atmosfere" - Deathspell Omega vso atmosfero posrkajo, jo nadomestijo z vonjem razpadajočih trupel in pravijo, da je za vedno. Prava nočna mora, iz katere prihajamo ven sestradani zraka – in Famished for Breath je tudi naslov druge skladbe najnovejšega artefakta The Synarchy Of Molten Bones.   

Sinarhija zlitih kosti, v svet poslana prek Norma Evangelium Diaboli, prihaja 4 leta po mali plošči Drought, nekakšnemu končnemu komentarju njihove razvpite trilogije, ki se končna v nikjer, v globinah pogubitve, suše in odsotnosti. Synarchy Of Molten Bones nazaj v dogajanje vnaša nekaj mrzličnosti Fas – Ite, Maledicti, in Ignem Aeternum, vendar to ni vrnitev. Kar je tam bila negotovost, presenečenje nad slastjo Satanovih blagoslovov in nemoč pred roko, ki potiska v brezno, strupen kruh grenkobe, je sedaj gotovost – gotovost pogube, ki pa s seboj prinaša še eno odtegnitev, neskončno lakoto in odsotnost miru. "Of worse deeds, worse suffering must ensue" in Sinarhija zlitih kosti je ravno ta nemogoči triumf, ki se ne more odigrati v življenju, vladavina, ki naj bo še tako okrutna in brezbožna, ne poteši neskončne saturnovske lakote tistega, ki nadzoruje čas, trajanje, propad, razžiranje kozmosa, načenjanje narcisnega telesa demiurškega stvaritelja. Končna žrtev, poslednja žrtev so torej "nebesa, ki točijo škrlatne solze". Teren, ki ga pripravi oviralec zaveze med človekom in Bogom, tisti, ki z mržnjo odbija stran šibke žarke odrešenja, ki želijo doseči Zemljo – Satan, ki je vedno nekdo. Satan, ki se na diabolični, s trupli ovešeni in od mrhovinarjev vlečeni skrinji zaveze dviguje proti nebu, da bi vanj izstrelil "eno samo puščico, pomočeno v maži medse-ubojne iatrogeneze". Internecine Iatrogenesis, kot se glasi zaključno poglavje, je formula, skozi katero lahko razumemo celoto, diabolični sežetek in daljnogled tega, kam je namenjeno stvarstvo – kje končata nesrečnika metafizičnega trikotnika, torej Bog in človek, s Satanom, ki mora nujno slaviti zmago v spodnjem kraku. 

A kaj nas čaka na poti do končnega, groznega razodetja? Razodetja, ki je bilo znano in nujno že od veke vekov, in Jezus to ve, a kaj ko katechon zadržuje prihod in razodetje Antikrista ter s tem tudi odrešenje. Glas, ki se oglasi po napadu apokaliptičnih trobil, bogokletni prisvojitvi "prvih štirih trobent", je tokrat zasopel, poln sivih saj, gnusobna pridiga preteklih Deathspell Omega beril kar noče zazveneti. Govori nam Satan in človek na dieti zadušljivega pepela in ekspanzije oceana rastoče žolce, katere končni cilj je razkroj. Kaj pa je vmes, ni nikakršnega postanka, oddiha? Famished For Breath - in predah so samo kot-da pravoslavne žalostinke požganih strun, ker pade in padeš na kolena od ginjenosti in solz zla. Nato naprej, kot rečeno, proti nebesom – kakšen delirij zlohotnega Ikarja, ki želi ustreliti, nadomestiti sonce z masakrom!

Rene Girard v knjigi Gledam satana, ki kakor blisk pada z neba, svojevrstni apologiji krščanstva, enači evangelijskega Satana z brezoblično in ne-še-udejanjeno silo mimetičnega nasilja, ki se prek mimetične želje vedno znova dovrši v spontanem in obenem institucionaliziranem fenomenu grešnega kozla. A tokrat, pravi Girard, je drugače. Satanu je pri Kristusovem križanju odvzeta možnost samo-ukinitve in skritja za obnovitveni, družbenotvorni učinek zaslepljene kolektivne katarze prek usmerjenega nasilja. Kristus je neizpodbitno nedolžen, Satan pa se pokaže, ostane in nikamor ne gre. Odide sam Kristus, potem ko je vsem pokazal hudiča in ga potrdil za "vladarja tega sveta", človeštvo pa prepusti vladavini skrivnostnega in tesnobno nespoznatnega katechona, ki obenem preprečuje pogubljenje in odlaša odrešitev. A ta vrhovni zdravitelj, iatros, je človeštvu povratno zadal rano spoznanja, ki nemara razkriva več, kot je bilo mišljeno. Razkriva vsebnost zla v samem telesu Boga, v božjem načrtu, v Bogu samem. Iatrogeneza je starogrški izraz za poškodbo, ki jo povzroči zdravnik, ki ni predvidena, ki je posledica njegovega ravnanja. Ali pa narave operacije, ki se izvaja? Kakšna je njena resnična narava? Kaj je v srcu človeka, za kaj se to odloči? Če želi slediti božji volji očitno mora hoteti zlo, mora sodelovati pri pogubljenju. Internecine Iatrogenesis, medse-ubojna iatrogeneza je pravzaprav nevarno natančen opis poteka človeških zadev na tem planetu. Zato je sovraštvo do Boga na mestu, čofotanje in slavljenje v ekspanziji karnalnosti in razkroja je edina opcija, udarec se vrača v središče božanstva, tja smo namenjeni prek priklenjenosti na tukaj.