ABIGOR: LEYTMOTIF LUZIFER

Avantgarde Music, 2014

Z novo izdajo se po nekaj letih vračajo avstrijski black metalci Abigor. Zadnji album z novim materialom »Time Is The Sulphur In The Veins Of The Saint« so izdali leta 2010, v sledečih štirih letih pa so se lotili zanimive vrste revizionizma. Pri založbi End All Life so izdali paket »Quintessence«, ki vsebuje nekaj zgodnjih demotov ter »predelano« mojstrovino iz leta 1999, »Channeling The Quintessence Of Satan«. Na njej so izvršili precej čuden poseg – nasneli so nove vokale, priredili besedila ter zamenjali nekaj samplov, vse to pa so storili na edinih ohranjenih kasetnih trakovih surovega miksa originalnih snemalnih sessionov. Več o tem kdaj drugič, nemara se tej monumentalni izdaji posvetimo v kateri od edicij oddaje Razširjamo obzorja. A tovrstno početje, vključno z na novo posnetim delom plošče »Supreme Immortal Art« nam kaže, da Abigor doživljajo nekakšno renesanso, ki vključuje tako končno pomiritev s preteklostjo prek oblikovanja referenčnih arhivskih izdaj ter obnovljen občutek poslanstva pri novih kreativnih korakih.

Abigor so eden tistih malo manj razvpitih, a kljub temu diskretno precej poznanih in cenjenih black metal entitet, delujočih od začetka devetdesetih naprej. Nikoli zares koncertno delujoči nam predvsem znotraj bogate diskografije že od začetka razgrinjajo prepoznaven in visoko oseben izraz, ki je doživel kar nekaj permutacij v različne diabolične izvlečke tega, čemur se pravi black metal. Abigor so dediči tistega obdobja, ko fanatična predanost satanskemu black metalu še ni pomenila tudi uniformiranosti na estetski in tekstovno-ideološki ravni. Kot bi se nekako držali ob strani, so malodane molčeči med nas plasirali naraščajoče samozavestne in sofisticirane artefakte luciferjanske misli in percepcije. Zadnji dve plošči »Fractal Possession« ter »Time Is The Sulphur In The Veins Of The Saint« sta tako vrhunca frantičnega in kliničnega black metal alkimizma, v nekakšnem cut-up kalejdoskopu morastih vizij trikotnika satan-človek-smrt. Nova »Leytmotif Luzifer« s podnaslovom »The Seven Temptations Of Man« pa z obnovljenim elanom kanalizira tudi energijo manifesta »Channeling The Quintessence Of Satan«. 

Ob povratku na sceno leta 2007 s podporo francoskih založb End All Life in kasneje tudi Norma Evangelium Diaboli, je tudi v oči ne-iniciiranih začela bíti spiritualna sorodnost zapuščine Abigor in novega, avant-black satanskega teološkega fanatizma takratnih merodajnikov, francoskih Deathspell Omega ter z njim asociiranih projektov. Kar se je ob naraščajoči izpraznjenosti, komercializaciji in estetskem omehčanju mainstreamovskega black metala kazalo kot čudaški, zapleten in žlahten poganjek, je očitno obrodilo nenadejane sadove. Sami Abigor pa so po nekaj letih pavze in iztrošenosti lahko navdušeno zaznavali globok vpliv, ki so ga imeli na določene segmente svežih novih žil črnega undergrounda.

V tem smislu je torej precej pomenljivo slišati, kako velik povraten vpliv so imeli Deathspell Omega na nove Abigor. Tukaj so denimo v primerjavi z mainstream sterilnostjo precej organsko zveneče distorzirane kitare, hektični prelomi med različnimi segmenti, pogubno divjanje in bolestno lomastenje ter tisti pridigarsko gnusobni deklamatorni vokal, ki je blestel v delirijih plat, kot so »Chaining The Katechon« in »Fas – Ite, Malediciti, In Agnem Aeternum«. S tem seveda ne namigujem na nikakršno kopiranje, temveč na dejstvo, da so Deathspell Omega enostavno premočna prisotnost, ki že zaradi same proksimitete zahteva spopad in spoprijemanje z njenim vplivom. Kar je seveda dobra novica za vse, ki smo do grla siti triggeriranega bobnarskega klokotanja, simuliranih kitar, metronomske kvantizacije ter copy-paste skonstruiranosti, ki je iz ekstremnega metala že zdavnaj naredila nekaj, kar je bližje arkadnim video igram kot pa navdahnjenemu zvočnemu izražanju. Abigor so seveda še vedno studijski bend, ki se sofisticiranosti tega medija ne more ali ne želi odreči, vendar je prostor, ki so ga namenili bolj žmohtnim odzvenom ter prostim interludijem in iztekom komadov, vsekakor dobrodošel.

Sicer pa so bili Abigor vedno naklonjeni tistim bolj disonantnim in zahrbtno premikajočim se harmoničnim gradnikom klasičnega black metal riffinga, ki so ga oblikovali v svojevrsten demonski klasicizem. Ta je v ospredju tudi na »Leytmotif Luzifer«, a znatno bolj sproščen, kdaj tudi prosto plavajoč, ne vedno nujno vezan na matematične ritmične formule. Kitare denimo kdaj tudi zapiskajo in zaškripajo, bobni pa niso ves čas skompresirani v topo mehaničnost, temveč si privoščijo tudi nekaj teksturnega pletenja in lomljenja. V tako omejenih žanrskih okoljih se hitro opazi tudi vsak odklon instrumentalnega dotika in novi Abigor vsekakor delujejo bolj sproščeno, manj strojno. Sami sicer radi povedo, da se vrhunska satanska umetnost lahko dogodi tako med prvinskim nažiganjem in kričanjem kot tudi v pikolovskem rezanju in sestavljanju. Roka, ki klika, in roka, ki udriha, ima enako moč, če jo vodi neizpodbitna predanost Padlemu, pravijo. Pri ustvarjanju atmosfere predanosti pa jim tokrat znatno pomaga tudi nekdanji vokalist Silenius, ki je zaznamoval vse njihove zgodnje izdaje in ki se je vrnil ekskluzivno za »Leytmotif Luzifer«. Poleg že omenjenega deklamatorsko eksegetičnega registra je prispeval tudi nekakšne pokvečene zborovske glasove, ki dopolnijo vtis diabolične umetniške daritve, polnopravne religiozne glasbe naše dobe – novih in novih temnih vekov prekletstva in povzdignjenja, ki se perpetuira skozi eone. 

V duhu nedogmatične satanske teologije v nastajanju, fanatizma luciferjanskega čaščenja – ponižanja, padca, slasti bolečine in samodeifikacije - ima tudi vročičnost tovrstnih naziranj prednost in moč nad samo glasbo. Posamezni kosi so kompleksni, polni nenadnih zasukov in padcev v brezna, pospešitev in upočasnitev – so nekakšno utelešenje mrzličnosti blaznega zasledovanja demonsko-prometejske gnoze. Človek postane, kot pravijo na eni od prejšnjih plošč, oblak, skozi katerega padajo angeli. In »Leytmotif Luzifer« je liturgična glasba, manifest in orodje slavljenja za takega posameznika. Kar seveda ne pomeni, da plošče ne moremo presojati tudi onkraj njene namembnosti in smiselnosti za ideološko sorodne porabnike. Ravno kot taka namreč predstavlja še en košček mozaika tistih del sodobne black metal revitalizacije, ki se ravno prek over-the-top religiozne zastavitve artikulirajo kot najbolj napredna, neustrašna ter glasbeno vznemirljiva.