Hyperdub, 2013

 

Rashad Harden alias DJ Rashad je zaradi svoje vloge pri popularizaciji footwork zvrsti prejel precej medijske naklonjenosti in vesel sem, da smo o njegovih podvigih na Radiu Študent temeljito poročali med prvimi na svetu. Ob prvem predvajanju na 89,3 MHz so bili mnogi nezaupljivi do tega footwork pankrta, ki je z odtujeno sinkopiranimi potezami povzročil precej zmede v bass vodah. V času, ko mladi didžeji v navalu vsesplošne poenostavitve napovedujejo svoje dogodke preprosto kot rave, da bi prikrili svoje neznanje, je bila skepsa do neke mere upravičena. A ko sta se DJ Rashad in DJ Spinn oglasila v Ljubljani, so se o surovi moči njune glasbe prepričali vsi prisotni in skorajda enoglasno priznali, da gre za polnopraven glasbeni pojav z neverjetno stopnjo inovacije. Ob glodanju YouTube posnetkov plesalcev iz Chicaga mi ob značilnih gibih tekmovalcev zmeraj znova postane popolnoma jasno, zakaj je footwork strukturiran natančno tako, kot je. Gre za edinstveno, specializirano in – priznajmo si – marginalno glasbo, ki nima posebnega pomena za ljudi, ki se zanjo ne zanimajo pretirano. To je pač zvočna dimenzija, katere osrednja premisa je služiti plesnemu battlu - zvok je zgolj zrcaljenje konstruktivne družbene napetosti na teh dogodkih, s katero se vsak spopada posamično, s plesom. Spretni plesalci še kako znajo migati na najbolj neusmiljene hiperkinetične kombinacije in so v Chicagu eni najbolj predanih posameznikov, kar sem jih uspel spoznati. 

Toda ne glede na njihovo predanost lahko navdušenje nad določeno glasbo vzdržujejo več kot dve desetletji (kot je to v primeru footworka) le nenehne novosti, ki v splošnem veljajo za konsenz odličnosti neke scene. Z drugimi besedami: nenehno upiranje okostenelosti. Definicija inovacije je v tem primeru sama po sebi vrednostna sodba na spolzkih tleh, toda novosti, ki jih je footwork uvedel v ghetto house šablono, enostavno ni možno zanikati. Gre za pojav 21. stoletja, ki je ubežal tiraniji plesne glasbe med 120 in 140 udarci na minuto; gre za glasbo, ki omogoča ples tako pri kerozinskih 160 udarcih na minuto kot ketaminskih 80 – in to brez izgube groova. Zgodba močno spominja na enega najbolj singularnih izbruhov kreativnosti v 90. letih, jungle. Ko poslušam I Don't Give A Fuck z Rashadove nove plošče Double Cup, ki je današnja Tolpa Bumov, si ne morem pomagati, da se ne bi spomnil kakšne jungle klasike iz 94-ega. Jungle je bil namreč ultimativna sinteza vseh zvrsti, katerih korenine sežejo v 70. (presečišče hip hop breakov iz soula/funka/R&B-ja, vokalov iz housa, bas linij iz reggaeja/dancehalla, sintlinij iz techna), kot nekakšna metazvrst, ki se je napajala iz vsega naštetega in po sijajnem obdobju bleščečih in svetlobnohitrostnih inovacij potonila v binarno grozo, ki se ji je reklo drum n bass. In analogno temu Rashadov (et al.) razvojni cikel očitno postaja globalni vodnik za vse nove basirane hibridne stile in inovacije. Footwork je namreč izjemno prostoren, odprt za nove vplive. Vanj se lahko – še bolj kot v dubstep ali trap - dodaja karkoli in komad lahko postane prava crossover zver. Nekaj teh eksperimentov se je do sedaj izkazalo za precej udarne, čeprav zaenkrat producenti večinoma zapadejo v dve pasti: ali gre preprosto za drum n bass komad s sampli ritem mašin, ki prej spominjajo na miami bass kot dejanski footwork, ali pa gre za nek pastiche juke remix (kar sicer zna biti zabavno, vendar dolgoročno več kot dolgočasno). Nekaj ustvarjalcev se trudi prav tako s footwork jungle mešanci, a poleg Machinedruma in Om Unita ni veliko omembe vrednih, še posebej v Evropi. 

Edini človek, ki je zmeraj en korak pred vsemi – v napovedovanju trendov, v prilagoditvi footworka globalnemu tržišču, z bolno stopnjo inovacij –, je ravno DJ Rashad. Njegov album za založbo Hyperdub in dva EP-ja letos to kvečjemu potrjujejo. Harden je zares pravi vsejed plesne glasbe, ki je v roku dvainpetdesetih minut sposoben splesti kohezivno celoto komadov, ki sprejemajo vplive od povsod in jih neopazno vgradijo v footwork matrico. Njegove kompozicije se na LP-ju poigravajo s panoramami, obujajo prašno estetiko vinilnega rewinda, vključujejo se v naraščajoči trend breakov v elektroniki, obenem pa lahkotno referencirajo disco in house klasike, sodobne hip hop smernice, acid house, britanski hardcore in jungle. Idej je malo morje in te nore količine novosti ne bi bilo pošteno pripisati le Rashadu, saj je pri skoraj vsakem komadu sodeloval še kakšen član njegove Teklife klike, toda Hardenov neponovljiv čut za soul destilacijo ostaja nespremenjen: vokalni refreni še zmeraj igrajo pomembno vlogo, sempli so daleč od obskurnega (na tej plošči skorajda ni komada, ki ga disco/house/techno ali hip hop navdušenec ne bi prepoznal), a kljub temu plošča vzdržuje kondicijo nepredvidljivosti iz sekunde v sekundo s surovimi perkusijami in basiranimi globočinami. Gre za enega najbolj poslušljivih bass albumov letos pod samozavestno taktirko producenta v strmem vzponu. Predlagam, da se prepustimo njegovi vožnji.