Ninja Tune, 2017

Za Forest Swords v praksi stoji zgolj en človek – Britanec Matthew Barnes. Začetki tega projekta segajo v čas, ko je Matthew izgubil službo kot grafični oblikovalec in tako naenkrat prišel do morja časa, ki ga je nato porabil z namenom na lastno pest priučiti se glasbene produkcije. Morda je ravno njegovo poklicno ozadje dejanski razlog za dejstvo, da Forest Swords vplive na zvočnost pravzaprav manj vleče iz glasbe in bolj iz vizualnega. Še danes, ko imamo pred sabo že njegov drugi dolgometražec Compassion, je taka koncepcija sinestetičnega pristopa k zvoku primeren zorni kot, s katerega je smiselno pristopati k razumevanju Barnesove glasbe.

Že na prvencu Engravings je Barnes zelo jasno definiral tak slog pisanja skladb, za katere se venomer zdi, da poskušajo bodisi risati zvočne slike bodisi dopolnjevati tiste vizualne. Ob takem principu ustvarjanja torej ne more biti presenečenje, da se je Barnes v zadnjem času med drugim posvečal tudi filmskim soundtrackom. Precej eksplicitno je tudi zatrdil, da ga preprosto ustvarjanje albuma za albumom ne zanima preveč. Tako se je šele po petih letih sploh odločil za nov dolgometražec.

Na Compassion smo zopet priča za Forest Swords nepričakovani kombinaciji nič kaj sorodnih vplivov duba, nekakšnega distorziranega R&B-ja ali hiphopa ter celo dronovske estetike. Ti žanrski ščepci skupaj ustvarjajo mogočen, a mestoma vseeno tudi zelo delikaten zvok. Igra nasprotij se zopet udejanja tudi tam, kjer je bila Barnesova glasba vselej mešanica organskih in nekaterih neorganskih zvokov pa tudi mešanica žive inštrumentacije in sintetiziranih zvočenj. Ta distinkcija sicer ob končnem izdelku nima resne praktične teže. A tudi zato je Forest Swords danes eden izmed očitnejših primerov tega, kako je v digitalni dobi vtis, ki ga dobimo ob poslušanju določenega izdelka, lahko popolnoma ločen in neodvisen od dejanskih metod ter produkcijskih sredstev na delu v procesu nastajanja. Verjetno ravno zavoljo tega glasba Forest Swords hkrati diši tako po preteklosti kot tudi po prihodnosti.

Po drugi strani pa na Forest Swords lahko gledamo tudi kot na nekakšno radikalno dekonstrukcijo plesne glasbe na njene najbolj osnovne, organske elemente. Vsi temeljni elementi – bobni, basi, vokalni sempli in kdaj celo sinti – so tu, vendar z drugačnim namenom in uporabljeni na drug način.

To seveda velja tako za novo ploščo kot tudi za njegovo prvo, vendar pa se aktualna Compassion vseeno nekoliko bolj nagiba k estetiki zvočnih ambientov in malce manj k močnim ritmom ali pa so kompozicije vsaj nekoliko manj aranžmajsko simetrične in je zato znotraj njih moč zaslediti več razvoja. Tokrat nas Forest Swords od prvotno vseprisotne temačnosti pripelje do tudi bolj optimistične melodike, ki vsaj za odtenek odstopa od značilnega razpoloženja Barnesovih kompozicij.

A vendarle gre za precej podobno ploščo, kot je bila predhodnica Engravings. Ob primerjavi poslušalec nemara pomisli tudi na vsakdanje dejstvo, da po toliko letih enaka formula pač ne more v ohraniti prave svežine, a nekatere posamezne skladbe ne glede na to še vedno izstopajo kot nekaj res posebnega.