Tri Angle, 2013

Matthew Barnes nas je v mistični in osamljeni svet gozdnih mečev prvič povabil leta 2010, ko je pri založbi No Pain In Pop izdal ploščo Dagger Paths. Na njej je uspel ustvariti zelo oprijemljivo atmosfero, ki je pričevala o človeku, ki se bodisi fizično bodisi psihično rad giblje po divjih, nedotaknjenih, prvinskih prostorih. Pomembno je povedati, da je bila ta atmosfera ustvarjena sistematično, celo pedantno. Barnes namreč ustvarja na izrazito holističen način: glasbe kot enega izmed delov celote ne ločuje od drugih gradnikov svojega širšega umetniškega izraza. Nasprotno, umešča jo v konstelacijo skrbno izdelanih vizualnih elementov, premišljeno izbranih naslovov in specifične umetniške etike. Rezultat tega, da je Barnesu okrog svojega projekta uspelo ustvariti nekakšno mitologijo, je, da je poslušanje Forest Swords izrazito osebna izkušnja, v katero se poslušalec popolnoma potopi.

V petdeset minut plošče Engravings smo se prvič potopili pred nekaj dnevi, ko je le-ta izšla pri odlični založbi Tri Angle, zavetišču izvajalcev, kot so Holy Other, Balam Acab in Clams Casino. Že takoj je bilo jasno, da je Barnes ostal pri zmagovalni formuli. Pesmi nadpovprečne dolžine nosijo naslove, kjer se na nepričakovanih mestih pojavi črka J, prepredeni pa so z ostalinami nekega preteklega časa na eni in umetnikove osebne geografije na drugi strani. Polotok Wirral, kjer so se včasih podili vikingi, je v Barnesovo bit vrezan do te mere, da je celotno produkcijo plošče opravil na eni izmed njegovih samotnih, prepišnih plaž. Plata ima temu primerno atmosfero, očitno pa je Barnes s seboj le imel tudi dobre slušalke, saj je zvok na Engravings fenomenalen. To seveda ne pomeni, da je popolnoma prečiščen in spoliran. Sploh ne, sempli na pravih mestih še vedno zabrenčijo, kitare so še vedno utopljene v obskurnih in nostalgičnih efektih, a hkrati so tu tudi bogati, topli basi in raznolike teksture, ki so mojstrsko razporejene po zvočni sliki. Barnesov zajeten inštrumentarij poleg kitar in vokalnih semplov seveda ključno oblikuje še pester nabor tolkal, ki od organskosti plemenskih ritmov pogledujejo tudi proti kovinskim, tovarniškim zvokom. 

Glasbi Forest Swords se še vedno nikamor ne mudi. Pesmi zadihajo počasi, Barnes jim pusti čas, da se razvijejo, ni ga strah popolnoma izpostaviti niti najbolj osnovne, preproste figure in z njo vztrajati minuto, dve. So pa na plošči Engravings trenutki, ko skozi molovsko, jesensko melanholijo posijejo sončni žarki. Zaključek komada Onward ni več le epski in mogočen, kot so bili določeni trenutki plošče Dagger Paths, je tudi vznesen, nekako optimističen, skoraj živahen, v zadnji pesmi Friend, You Will Never Learn pa občasno slišimo zametke skoraj the-xx-ovskega groova. 

Engravings je plošča izvajalca, ki ustvarja drugačno, unikatno glasbo. Izvajalca, ki ima kristalno jasno vizijo in ki ogromno pozornosti posveti vsakemu najmanjšemu detajlu. Njegova glasba ustvarja in spreminja razpoloženja, govori zgodbe in s preseganjem žanrov predstavlja eno izmed bolj izpopolnjujočih poslušalskih izkušenj letošnjega leta.