Slowfoot, 2012

V nocojšnji Tolpi Bumov bomo prisluhnili solističnemu prvencu britanskega skladatelja, multiinštrumentalista in producenta Toma Skinnerja, ki se predstavlja pod psevdonimom Hello Skinny.

Gre za šolanega glasbenika, poklicnega bobnarja, ki se lahko pohvali s kopico rednih sodelovanj, med katerimi najbolj izstopajo imena, kot so Mulatu Astatke, Matthew Herbert in Zero 7. Seveda pa sodelovanja z avtorji takšnega ranga niso prišla kar sama od sebe. Skinner pravzaprav že približno desetletje aktivno deluje na zelo živahni londonski klubski "world jazz" sceni, na kateri se takšna in drugačna sodelovanja z njegovimi glasbenimi kolegi in somišljeniki kar vrstijo. V zadnjih letih je bil denimo eden odmevnejših Skinnerjevih avtorskih projektov Owiny Sigoma Band.

Že bežen pogled na raznolikost navedenih ustvarjalcev nam daje slutiti, da Skinnerju niso tuje glasbe precej različnih provenienc. A če je poklicno glasbeno udejstvovanje "inštrumentalistov na zahtevo" nemalokrat ovira na poti k oblikovanju lastnega avtorskega izraza, je Skinner nabrane izkušnje uporabil kot odskočno desko in trden okvir za izpostavljanje tistih idej, ki v naštetih grupacijah zaradi raznih okoliščin ne morejo igrati vidnejše vloge. In teh idej je očitno obilo.

Čeprav Skinner priznava, da je stalnica njegove glasbene poti predvsem jazz, ga, vsaj kot poslušalca, pritegne še marsikaj drugega. Tako med odraščanjem v Londonu v devedtesetih letih ni spregledal ponovno oživelih reggaeja in duba, niti njunega derivata juglea, ki je v tistem času preplavil klubsko sceno. Različne odvode plesnih glasb očitno spremlja še danes, saj imajo neizpodbiten vpliv na njegovo sedanje ustvarjanje tudi sveži pristopi k basovski glasbi in technu. A tudi tu se ne ustavi – že od nekdaj se z užitkom predaja krautroku, psihedelični kitarski glasbi, filmskim partituram in še bi lahko našteval.

Preden se je lotil solističnega projekta, je med drugim veliko časa posvečal hip-hopu, saj ga je vedno bolj privlačila ideja semplanja. Kljub temu, da je po njegovih besedah že začetno eksperimentiranje s takšnim pristopom obrodilo določene sadove, je šele načrtno delo na projektu Hello Skinny prineslo dovolj koherence in konsistence za objavo.

Na tem mestu velja opomniti na nedavni intervju za Radio Študent, v katerem je izjemni tolkalec nekoliko starejše generacije, Trilok Gurtu, o samplanju zvokov in njihovem sprožanju s pomočjo gumbov na pritisk povedal kar nekaj krepkih. Še posebej se je hudoval nad ignoranco premnogih sodobnih, predvsem mlajših ustvarjalcev, katerim možnosti vzorčenja in repeticije posameznih vzorcev služijo izključno kot odrešilna bilka za pomanjkljivo znanje v inštrumentaciji in kompoziciji. Rezultat tega je preobilje generičnih in dolgočasnih pesmi, v katerih se kar noče in noče zgoditi nič zares zanimivega.

Ko s te perspektive premerimo ploščo Hello Skinny, takoj zaznamo, da ta po nobenem merilu ne more pristati v omenjeni množici sivega (pod)povprečja. Ne glede na dejstvo, da vzorčeni zvoki so eden od ključnih gradnikov, morda celo leitmotif tega diskografskega izdelka, so ti vendarle v službi pretanjenega občutka za uvajanje, grajenje in po potrebi tudi razgradnjo posameznih elementov znotraj premišljenih kompozicij. Poleg tega je Skinner veliko večino zvokov oziroma partitur, ki jih poslušamo na plošči, odigral in sproduciral kar sam. Če ob tem pomislimo še na njegovo zgoraj orisano dovzetnost za pestro paleto glasbenih vplivov, upravičeno pričakujemo, da se bo na plošči Hello Skinny dogajalo vse prej kot nič zanimivega.

In res se izkaže tako. V slabih štiridesetih minutah se zvrsti vse od nevsiljivega psych-duba, ki ga poslušamo v uvodni skladbi Aquarius, v nekoliko bolj jazzovski maniri pa tudi v pesmi Bump; lahkotnega diskoidnega ritmiziranja v pesmi Crush, ki se je kot avtor bržkone ne bi sramoval niti Four Tet; krautroka, podloženega s triolsko ritmiko afro jahačin v primeru pesmi Knot Blue; pa do folkovske kitarske miline, ki veje iz pesmi Foot Tap ali The Sky Is Falling. Iz niza, ki navkljub svoji raznolikosti deluje docela koherentno, pa vendarle nekoliko izstopata naslovna pesem Hello Skinny ter Me and My Lady. V primeru prve gre za poklon kultni ameriški avantgardni zasedbi The Residents, pri kateri si je Skinner poleg same pesmi sposodil tudi ime za svoj psevdonim. Druga, Me and My Lady, pa nakazuje, da je Skinner očitno zelo domač tudi v rockovskih vodah s surfovskim pridihom, kot jih poznamo na primer iz glasbe Anne Calvi. Toda Me and My Lady nas po drugi strani zna opominiti tudi na to, da za čisto desetko in odločnejši naskok na "mainstream alternativo" na plošči žal umanjka kakšna linija v ospredje potisnjenega vokala.

Pod črto vseeno lahko sklenemo, da je plošča Hello Skinny več kot vredna pozdrava. Če se ji posvetimo, se nam v posameznih pesmih vedno znova razkrije še kaj neodkritega; če se predvaja "v ozadju", pa niti ne zaznamo, da se je v celoti odvrtela že nakajkrat. Že na prvi posluh deluje zelo domačno, a je na njej ves čas prisoten tudi jasen avtorski podpis. In nenazadnje ob sorazmerni kompleksnosti oddaja neko prijetno lahkotnost, ob kateri čakamo samo še na to, kdaj bodo začele padati snežinke. Hello Skinny.