Hyperdub, 2015

Nov album Hyperdubovega šefa Steva Goodmana alias Kode9 bo na prvi vtis verjetno malokoga prepričal v to, da gre za enega najbolj dodelanih, premišljenih in – na svoj način – razburljivih elektronskih albumov letošnjega leta. Ne vzame sape, zato ker bi kričal z avanturistično podobo, ekstravagantnostjo ali inovativnimi studijskimi triki, torej tistimi najočitnejšimi kriteriji, po katerih ponavadi najprej določamo presežke. Mojstrstvo ali pa kar genialnost plošče 'Nothing' je skrita v detajlih, subtilnosti, v Goodmanovi poznavalski suverenosti, ustvarjalni samozavesti in predvsem v izpovedni moči, kakršno v elektronski glasbi slišimo precej redko. Goodman z albumom ne poskuša na novo misliti žanrskih pravil, jih drugačiti ali kakorkoli definirati. Na njem niti ne boste našli skladb, ki bi imele ambicijo, da postanejo singli. Toda vsaka po svoje izstopajo in se že po nekaj poslušanjih s svojimi specifikami vtisnejo v spomin, za nameček pa vse skupaj predstavljajo zaokroženo, koherentno zgodbo tega zares izvrstnega albuma. Ob albumih vsesplošno hvaljenih glasbenikov se pogosto postavlja cinično vprašanje, ali bi o njih s takimi presežniki govorili, tudi če bi jih podpisal drug avtor. Pri plošči 'Nothing' se to verjetno ne bo zgodilo. Njen izid se je namreč zgodil brez velikega hajpa, sodeč po prvih odzivih pa je mnogo Goodmanovih in Hyperdubovih privržencev očitno zgrešilo tudi njeno pravo vrednost.

Takšne in drugačne apetite slednjih Goodman sicer hrani že s kuriranjem Hyperduba. Ker založba posluje uspešno in vseh svojih kart ne stavi le na enega aduta, se mu za lastno ustvarjanje ponuja odprt manevrski prostor. Svojo glasbo lahko ustvarja povsem neobremenjeno, pojavi se celo vtis, da to počne precej mimogrede. Zato tudi ni presenetljivo, da je šele 'Nothing' pravzaprav  njegov solistični dolgometražni prvenec. Bi pa nanj verjetno še vedno čakali, če lani bitke z boleznijo ne bi izgubil Spaceape, Goodmanov dolgoletni sodelavec, s katerim je posnel dva albuma. To je jasno že iz novih skladb, ki so bile najprej predvidene kot podlaga za Spaceapov spoken word in so zdaj zaradi pietete ostale inštrumentali. V nedavnem intervjuju je Goodman sicer zanikal splošno prepričanje, da naj bi bil nov album nekakšen poklon pokojnemu prijatelju. Menda je vzgib zanj našel v filozofskih in ekonomskih teorijah o niču oziroma ničli. Toda občutka, da je distopično razpoloženje albuma odsev praznine po lanski izgubi prijateljev, Spaceapa in DJ-a Rashada, se kljub temu ne da prezreti. No, tudi če so ti občutki upravičeni, 'Nothing' ni kakšen tipičen žalni, »spominski« album, pač pa album skozi katerega lahko z malo domišljije interpretiramo tudi širši vidik obstoja, življenjskega cikla in časa.

Celoten album resda zaznamuje predvsem vtis distopičnosti, kar pri Kode9 sicer ni novost, je pa razpoloženjska paleta bolj odprta in nevsiljiva. Čeprav so praznina, nič in podobne aluzije prevladujoče teme, 'Nothing' ni melodramatičen album, ki bi poslušalca tiščal k tlom. Občutki vdanosti, brezupa se skorajda neopazno spremenijo v optimizem in igrivost, pogosto kar v isti skladbi. Ko izzveni devetminutni, skoraj neslišni šum zadnje skladbe, se hkrati pojavita občutka izpraznjenosti in ugodja, ali še raje čudna čustvena otopelost. Tukaj pa se znajdemo na zelo spolzkem, subjektivnem terenu, zato še nekaj misli o tistih bolj oprijemljivih atributih albuma, ki jih najbolj zaznamuje Goodmanovo izjemno poznavanje in razumevanje raznoterih elektronskih žanrov. Najbolj očitno se opre na svoje izkušnje z grimom, footworkom in dubstepom, slišati je tudi prepoznavne elemente številnih drugih elektronskih muzik, J-popovsko vokalno vzorčenje, pa skoraj reichovski klavirski vzorec. Toda smoter tega prepletanja ni morebitno ustvarjenje novega medžanrskega hibrida, pač pa preprosto logična posledica tega, kar mu narekuje izpoved posamezne skladbe. Navduši na videz lahkotno prečenje žanrskih pravil, ki ga številni producenti pogosto radi zamaskirajo z zvočno nasičenostjo, Goodman pa z minimalistično estetiko tako rekoč vsak posamezen element razkrije v njegovi prvinskosti. Albumu zato nekateri očitajo nedodelanost in surovost, toda Goodmanova preciznost ne bi smela dopustiti dvoma v to, da je vse skupaj naštudirano in premišljeno do najmanjšega detajla. Nedvomno je 'Nothing' album, ki bi mu vsak resen privrženec elektronske glasbe moral dati priložnost, tudi če ga ne prepriča po prvem poslušanju.