Kombo B: Rock Mi Monk

Kombo B: Rock Mi Monk

Recenzija izdelka
1. 10. 2017 - 19:00

Zvočni Izviri, 2017

 

Redki glasbeniki se lahko primerjajo in pohvalijo s produktivnostjo, kakršno spremljamo z bobnarjem, tolkalcem in ne nazadnje pedagogom Zlatkom Kaučičem. Zavidljivi sadovi njegovega ustvarjanja v mnogih zasedbah so redno beleženi z novimi albumi, Rock Mi Monk projekt s kolektivom Kombo B pa je že vsaj četrta plošča, ki jo v sklopu Kaučičevega opusa obravnavamo v terminih letošnjih Tolp bumov. Nov zvočni izliv mlajše generacije Šole Zlatka Kaučiča je ponovno izdalo društvo Zvočni Izviri, posnet pa je bil s strani zvočnemu toku Komba primerno izkušenega tonskega mojstra Marka Turela v Kulturnem domu Nova Gorica marca letos.

Elementi vrline kreativnosti, kakršne z varovanci lastne glasbene šole goji Kaučič, segajo od spodbujanja spontanosti in improvizacije v muziciranju ter poudarjanja čistosti glasbe do individualno prilagojenih tehnik učenja in integracije multidisciplinarnosti. Obe Kaučičevi zasedbi, v katerih dela s svojimi učenci, Kombo A in Kombo B sta seveda izstrelili številne glasbene talente, pa tudi vrsto zvočnih zapisov pretežno avtorske glasbe. Rock Mi Monk je v tem kontekstu izjema, saj obeležuje stoto obletnico rojstva ameriškega jazz pianista, skladatelja in za mnoge začetnika bebopa Theloniousa Monka. Na albumu Kaučič s kolektivom Kombo B odlično rekonstruira šest znanih Monkovih del, med katerimi se seveda znajdejo tudi skladbe, umeščene v reden repertoar jazzovskih standardov. Za zvočno preobrazbo Monkovih kompozicij so poleg Kaučičeve dirigentske taktirke in umetniškega vodstva poskrbeli bobnarji in tolkalci Tomi Novak, Robi Erzetič, Žiga Ipavec in Urban Kušar, Jan Jarni in Peter Kastrin na električnih kitarah, Matjaž Bajc na električnem basu in kontrabasu ter alt saksofonist Jure Boršič. Kot poseben gost pa se tu pojavi še saksofonist Boštjan Simon, na ovitku CD-ja naslovljen kot zvočni kuhar z efekti.

Zasedba Kombo B se Monkovih jazzovskih standardov loti z rockovskim in funkijaškim naskokom ali celo punkovsko odločnostjo. Na ta način v same skladbe posežejo z mladostno in raznoliko energičnostjo. Skladbe so v navezavi na opisane komponente snarky puppyjevsko razigrane, z vso elektrifikacijo inštrumentov in efekti pa tudi zvenijo sodobneje. Živahnost in pohitrenost skladb povzroči relativno krajše verzije del glede na originalne izvedbe, očitna razlika pa je seveda tudi odsotnost Monkovega lahkotnega klavirja in s tem logična izpostavitev drugih inštrumentov, na katerih temelji zasedba Komba B. Prvotno bolj barsko jazzovsko zvočenje aranžmajsko opremijo oziroma priredijo za dobrodošlo bendovsko klubsko izvedbo. In Walked Bud se prelevi v pravo glasbeno veseloigro, ki se nadaljuje še v Bemsha Swing, v kateri osnovno temo nosijo saksofon, električna kitara in sintetizatorji z efekti. Pravzaprav gre za inštrumentalno trojico, ki je ob prevzemanju Monkovih melodij skozi večino prirejenih skladb izmenično ali sočasno postavljena v ospredje, ritem sekcija pa ostaja kot primarni motor zasedbe brez samostojnih solaž.

Klasično rockovska bendova prodornost se kaže tudi v skladbi Green Chimneys, v kateri se iz pravcatih močvirnatih zvočnih fuzij odločno in točno vračajo nazaj k osnovni temi, po tempu in elektronskih elementih pa ta priredba asociira denimo na komad New Age zasedbe The Comet is Coming ali na glasbo zasedbe The Evil Usses. K že omenjenim skladbam bi lahko pridružili še eno bolj legendarnih Monkovih kompozicij Well You Needn’t, ki se je ni branil prirediti niti Miles Davis. Posebej prijetno nas zasedba preseneti še z različico skladbe Round Midnight, ki v originalu vzpostavi romantično baladno vzdušje, Kombo B pa jo prelevi v dubovsko, uri dneva v naslovu primerno psihedelijo. Zaradi dubovske naravnanosti tu posledično močneje izstopi tudi bobnarsko-basovska naveza. Drzne rekonstrukcije projekta Rock Mi Monk se izkažejo kot ene zanimivejših interpretacij Monkovih standardov, ki še dodatno dokazujejo Kaučičevo dovzetnost in odprtost do multižanrskosti, ki sega onkraj njegovih bolj izpostavljanih jazzovskih, etno ali improvizacijskih del. Hkrati te priredbe tudi dokazujejo, da je klasike mogoče kvalitetno premeščati v številne stilsko-žanrske odklone.

Z obravnavo projekta Rock Mi Monk pa se zdaj, proti zaključku, obračamo še k uvodni skladbi Skippy suite, ki v primerjavi z ostalimi, napram originalom krajšimi komadi, štiriminutno Monkovo Skippy razgradi v skoraj 35-minutno seanso. Začetni in končni del te Kombove priredbe zamejujeta naknadno dodana Monkova nagovora k skladbi in polminutni posnetek izvirne izvedbe, ki jo nato Kombo B prevzame z vso eleganco. V tem delu Kaučič svojim varovancem prepusti najbolj svobodno interpretacijo izvirnega dela in prav tako tu do enakovrednega izraza pridejo vsi inštrumenti. Napram ostalim skladbam, v katerih igrata zgolj po dva bobnarska člana Komba, se tu pojavijo vsi našteti tolkalci. Zvočna metamorfoza skladbe Skippy je v tem kontekstu tudi najlepši izraz Kaučičeve metode poučevanja mladih glasbenikov, omenjene že v uvodu oddaje. Kaučič torej ustvarjalce uri v obvladovanju in izkoriščanju celotnega diapazona inštrumentov. V skladbi slišimo tako subtilne, mehke kot tudi hrupne variacije in druge zvočne domislice v stilu denimo italijanskih Inutili. Iz teh se zasedba seveda večkrat vrne k živahni osnovni temi, kot po definiciji predvideva zgradba suite.

Retrospektivnega skupka priredb Theloniousa Monka se tako gotovo ne splača zamuditi še v živo. Projekt Rock Mi Monk lahko v bližnji prihodnosti preverite vsaj na priložnost koncerta ob petnajsti obletnici KUDa Zvočni izviri, ki se bo zgodil 11. oktobra v ljubljanskem Kinu Šiška.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.