Samozaložba, 2017

Nocoj poslušamo B(LA)K, nepričakovano izdan novi album brooklynske raperke in vizualne umetnice Latashe Alcindor, ki pa nam dovoli, da jo kličemo kar LA. Po navdih se Latasha obrača k najrazličnejšim glasbam od levopolnih raziskovanj, plesnih muzik, jazza do seveda hip hopa. Čeprav je raperka aktivna že vsaj od leta 2011, ko je izšel njen prvi album The Presentation, pa je bila do nedavnega precej neznana, vsaj v smislu širšega dosega. Vendar je to pač cena, ki jo pogosto plačujejo tisti umetniki, ki želijo ohranjati kreativno neodvisnost v odnosu do kolesja glasbene industrije. V zadnjem času pa njeno ime vseeno pridobiva na prepoznavnosti tudi po zaslugi nastopov na večjih dogodkih, kot je denimo vsakoletni konglomerat filma, interaktivnih medijev, glasbenega festivala in konferenc South by South West, ki se marca odvija v Austinu v Teksasu. Nastopila je tudi na največjem hip hop festivalu in konferenci A3C, ki se vsako jesen odvija v Atlanti in bila glavni act na Brooklyn Museum’s First Saturdays. Kot gostujoča MC-jka se je pojavila na lanskoletni plošči raperke Sammus, v aprilu pa se ji obeta še ameriška turneja z legendarnim Homeboy Sandmanom.

V svoji karieri je LA do danes izdala pet albumov, vključno z B(LA)K, ki ga v Tolpi bumov obravnavamo tokrat. Pred tem je v letu 2015 izdala Loosies and Blunts, na katerem najdemo tudi komad, naslovljen Lala Land, ki pa z izjemo samega imena skladbe nima veliko skupnega s filmom, ki trenutno pobira nagrade po raznoraznih festivalih. Latashin narativ je tipično bolj obremenjen s političnimi, socialnimi in kulturnimi problematikami, kakršne izkuša kot ženska, ki je poleg tega še temnopolta in živi v državi, v kateri sta rasizem in zatiranje pravic žensk v vzponu.

Album B(LA)K je v primerjavi z ostalimi veliko bolj osebno izpovedne narave. Že v prvem komadu, ki nosi naslov foreword - predgovor - in dejansko ni čisto pravi komad, temveč precej intimen posnetek avtorice, nam ta iz svoje postelje ob precej pozni - oziroma za nekatere že zgodnji - uri pojasni, zakaj se je odločila, da album izda, čeprav po njeno še vedno ni končan. Vendar v primeru plošče B(LA)K to ni zgolj marketinška poteza, kakršnih se je lani šel Kanye West. V tej nedokončanosti Latashine plošče oziroma v njenem nenadnem vzgibu po deljenju plošče s svetom se čuti simbolika trenutnega dogajanja v Ameriki, ter tega, kako se posamezniki soočajo s svojo dediščino in kar so v teh nazadnjaških časih. Latasha kot temnopolta Američanka, ki živi v New Yorku, iz prve roke doživlja to, o čemer lahko mi Evropejci poslušamo le v hip hop komadih. Nam se to po večini zdi kul in zabavno, ne dojamemo pa zares, da je njihov boj resničen - the struggle is real.

To se na plošči, ki jo je Latasha s seboj nosila zadnja štiri leta, sliši tako skozi besedila kot tudi skozi skite in terenske posnetke, ki jih vpleta v komade. Slišimo lahko denimo kratke odlomke govora o tem in onem. Komad Queso je močno osredinjen okoli lakote in denarja. Ob koncu komada slišimo nekoga, ki dilanje drog in dilerje postavi v novo, paradoksalno pozitivno perspektivo. Dilerji so namreč tisti, ki so poskrbeli za svojo sosesko. Organizirali so piknike in priskrbeli hrano. Vsi so lahko jedli. V soseski, ki sicer ravno zaradi teh dilerjev velja za nevarno, je to izredno močna gesta. Komad Trust pa je izrazito osredotočen na Latashino osebno razdvojenost in občutek krivde. Po eni strani je obkrožena z vsemi tegobami, ki pestijo ljudi v njeni neposredni bližini, po drugi strani pa se po raznih kul festivalih druži z belci, ker se ji je uspelo prebiti z dna družbe. Eden najbolj čustvenih in osebno izpovednih komadov je zagotovo komad I Was Fifteen, v katerem se ji na vokalu pridruži Katie Jones. Tu Latashin vokal zveni najbolj ranljivo, saj pripoveduje o svoji ljubezni iz mladosti, ki je tako kot premnogi svoje življenje izgubil prezgodaj. Ko proti koncu komada pripoveduje o tem, kaj se je zgodilo, čutimo njeno bolečino in solze, ki jih le s težavo zadržuje skozi čedalje bolj okorne rime, ki ji sicer običajno ne delajo težav.

Album B(LA)K je zelo oseben Latashin izdelek, ki, kakor pravi sama, LA vstavi v besedo black, in ki ga posveti sebi kot temnopolti osebi, Brooklynu, v katerem se je začela njena zgodba, hip hopu ter vsem nam.