Room40, 2017

»But, again, optimism is cruel when the object/scene that ignites a sense of possibility actually makes it impossible to attain the expansive transformation for which a person or a people risks striving; and, doubly, it is cruel insofar as the very pleasure of being inside a relation have become sustaining regardless of the content of the relation, such that a person or a world finds itself bound to a situation of profund threat that is, at the same time, profoundly confirming.« (Lauren Berlant – Cruel Optimism)

---

Lawrence English je v nedavnem intervjuju za NPR samega sebe nekoliko v šali označil za filozofa zvoka, kar nadalje nekoliko pojasni s tem, da je njegova naloga zlasti to, da obstaja in deluje v določenem prostoru ter iz vibracij tega prostora ustvarja smiselne pripovedi. Njegove pripovedi praviloma niso lahkotne in o njegovem predhodnem albumu Wildernes of Mirrors iz leta 2014 smo na Radiu Študent zapisali: »Plošča sicer poslušalcu utehe sicer ne odreče povsem, predvsem v zadnjih dveh kompozicijah ponudi tudi nekaj lesketajoče harmoničnosti, a hkrati se zdi koherenten odmev časa, v katerem si morda niti ne smemo privoščiti, da smo preveč pomirjeni s svetom.«

V smislu nadaljevanja tega zvočnega in vsebinskega nelagodja, ki je razvidno tudi iz naslovov pesmi, lahko rečemo, da Cruel Optimism iz današnje Tolpe bumov ni niti malo presenetljiva diskografska točka v ustvarjalnem miljeju tega avstralskega zvočnega umetnika in doktorskega kandidata na Univerzi za tehnologijo v Queenslandu. Njegov novi album pravzaprav povsem predvidljivo sledi rdeči niti, ki se plete vsaj od njegove že omenjene zadnje predhodne plošče. In tudi v tem oziru glede posredovanja refleksije, ki bi na plan privlekla kake bistveno nove ideje, težko dodamo kaj, kar bi lahko zares presunilo. Kot bi English hotel reči samo še: »Poglejte no svet, v katerem živimo, saj menda je jasno, da to nista čas in prostor za sedenje križem rok in vdajanje optimizmu.«

Velja se namreč pomuditi ob naslovu Cruel Optimism, prevzetem po knjigi avtorice Lauren Berlant, ki se v njej, če jo le grobo povzamemo, sprašuje, zakaj se je tako težko odreči načinom bivanja, za katere se vedno znova in vedno bolj izkazuje, da ne delujejo. V ta okvir Berlant zajame tako osebne odnose kot politične in ekonomske silnice, optimizem pa nekje na presečišču ponazoritev fantaziranja o in gonje za »boljšim življenjem« odločno opredeli med drugim za »hrupnega in pogosto neznosnega«. To je točno tista točka, prek katere zlahka zdrsimo v delo Lawrencea Englisha – čeprav po njegovih besedah ni bila odločilna za nastanek plošče –, ki se v enem od svojih esejev ukvarja prav z zvokom kot sredstvom za ustvarjanje nelagodja in tudi psihološkega nasilja. Prominentna vstopna točka pa je vsaj še ena, ta je nekoliko manj pričakovana, imenuje pa se Ian Fraser Kilmister, torej: Lemmy oziroma njegov izrek »Everything louder than everything else«, ki je Englisha na neki ementarni ravni navdihnil (tudi) za Cruel Optimism. English navaja, da mu je Lemmyjeva ideja konceptualno sicer všeč, da pa izvedbeno to najbrž ne bi delovalo tako dobro, kot zveni. Zato jo je nadgradil v »Everything denser than everything else« in se šele s tako zastavljeno samoprovokacijo zares lotil pričujoče plošče.

Ob pristopu k produkciji te želene gostote zvoka se je odločil odreči do sedaj uveljavljeni tradiciji, da se svojih polnopravnih glasbenih izdaj praviloma loteva sam. Tokrat je k sodelovanju pritegnil številna glasbena imena, kot so denimo: Norman Westberg in Thor Harris iz Swansov, bobnar Tony Buck iz The Necks in saksofonist Mats Gustafsson, znan denimo iz zasedbe The Thing. Ti in drugi sodelujoči so prispevali svoje posnetke, English pa je večino teh posnetkov močno preoblikoval, kar pomeni na primer to, da jih je predvajal skozi ojačevalce in jih na novo posnel, s čimer je želel doseči občutje tega, da gre pravzaprav za novo izvedbo prvotnih del.

Ob tem, da je English kot glavno motivacijo albuma izpostavil manifest za korenito drugačno prihodnost, kot se nam trenutno kaže, je moč v tem širokem naboru sodelujočih videti tudi določeno simbolno gesto: v boju proti neželeni prihodnosti je v določenem trenutku nujno pač združiti moči. Iz trdne, a dinamične zlitine zvoka, ki je nastala ob tej združitvi, se šele z vsakim novim poslušanjem izraščajo zvoki petja, čela, dulcimerja, pozavne, doma izdelanih inštrumentov, sintov in najdenih zvokov ter denimo tudi – Englishevih bobnov. A kot pravi sam: »Vso srečo s tem, da jih odkrijete ob poslušanju.« Cruel Optimism je namreč zasnovan tako, da nikoli ne veš, ali te bo pogoltnil celega – in kaj je tisto, kar te bo pogoltnilo – ali pa boš moral sam pogoltniti njega.

Ne bomo rekli, da album ni prijazen radiu, zaradi pretanjenosti glasbene tvarine pa morda radio ni najbolj prijazen do njega. A temeljno utelešenje Englishevega koncepta je ravno to: opredmetenje procesa, ki je bistven tako za sam zvok kot za vse premisleke za njim.