Room40, 2014

V današnji Tolpi Bumov predstavljamo letošnjo samostojno ploščo Lawrencea Englisha, Avstralca, čigar delo je na Radiu Študent sicer posredno prisotno skozi dela založbe Room40, katere ustanovitelj je, manj pozornosti pa smo do sedaj namenjali njegovemu samostojnemu glasbenemu udejstvovanju. Nazadnje smo tako lani spomladi sicer res predstavljali ploščo Boombana Echoes, na kateri je sodeloval z enim od pionirjev zvočne umetnosti, Akiom Suzukijem, od Englishevih številnih kolaboracij pa velja omeniti vsaj še sodelovanje z Liz Harris, ki se je lani manifestiralo v projektu Slow Walkers in odlični istoimenski plošči. Skladbo Wake s slednje poslušamo tudi v podlagi. English je sicer nadvse dejaven kot kustos, zbiralec in obdelovalec terenskih posnetkov, elektro-akustični in ambientalni glasbenik, prek družbenih omrežij pa je odkrit in vnet kritik predvsem vedno bolj grozovite avstralske imigracijske politike in tudi nerazumnih socialnih in političnih tokov drugod po svetu.

 Album Wilderness of Mirrors je tako pravzaprav medij, prek katerega English posredno kanalizira tudi svoje razmisleke o današnji dobi neskončne prazne povratne zanke. Naslov albuma se namreč veže na vsebino pesmi T. S. Elliotta Gerontion, pojem 'wilderness of mirrors' pa je sicer uporabljen tudi za poimenovanje prakse ustvarjanja lažnih informacij o pretečih nevarnostih med hladno vojno. Na podlagi slednjih so relevantne obveščevalne in informacijske službe med sabo razpihovale meglo napetosti, med ljudmi pa vzdrževale stalen strah. English kot zelo podobne opisanim opisuje tudi današnje vladne politike in jih predvsem s poimenovanji skladb in debatami ob izdaji naslavlja na pričujočem albumu.

 A s tem vsekakor noče zabetonirati konteksta pri poslušanju. Osmišljanje tovrstnih, torej abstraktnih in ambientalnih muzik terja namreč precejšen angažma od poslušalca samega. Wilderness of Mirrors je skozi to prizmo resnično poživljajoča plošča, za katero se zdi, da k življenju spravlja celo vrsto lebdečih, a močnih spominov, hkrati pa poslušalca skuša zasidrati v trenutku poslušanja in ga soočiti ne samo s svojo zvokovno platjo, temveč tudi s fizičnostjo glasbe. Izkušnjo slednje lahko medij, kot je plošča, sicer posreduje le do določene mere in ob določenih izpolnjenih pogojih poslušanja, saj je English izjemno spreten tako v ustvarjanju neprepustnih zvočnih zaves kot tudi v dodajanju cele palete obrisov, valovanj, odzvokov in mnogih drugih nians in nadrobnosti, ki zahtevajo poslušalčev fokus. Na Wilderness of Mirrors English ne nameni prav veliko prostora terenskim posnetkom, po katerih je znan, temveč z njimi le nekako polni še tiste zadnje niše, ki niso že tako ali tako prepojene s kategoričnim, a ves čas napredujočim in dinamičnim hrupom. Ta se medsebojno prežema s premišljeno zasnovanimi in postavljenimi zvokovnimi potankostmi, tiholaznimi, komajda zaznavnimi ritmičnimi fragmenti in včasih zamegljenimi, drugič pa evokativnimi začetki in konci skladb.

 Precej osladna (in pripisana mnogim avtorjem) je misel, da bi morala dobra umetnost pomiriti tiste, ki jim je težko, in vznemiriti tiste, ki jim je preveč udobno, a na albumu Wilderness of Mirrors ni prav nobene osladnosti. Na intervalu pomiriti oziroma vznemiriti pa English kljub temu, da tovrstni glasbeni izrazi vedno terjajo določeno mero zatopljenosti, teži precej bolj k temu, da spodbudi refleksijo in čuječnost, kot pa k temu, da bi dajal uteho. Englishevo lansko sodelovanje z Liz Harris kot Slow Walkers je bilo večinoma zasnovano na podajanju intimnih občutij, kar izkazuje denimo občutno bolj zamolkel ton plošče. Z Wilderness of Mirrors pa stopa še en odločen korak dlje in se s tem dovršenim, precej bolj predirnim albumom loteva še demonov iz zunanjega sveta. Plošča sicer poslušalcu utehe sicer ne odreče povsem, predvsem v zadnjih dveh kompozicijah ponudi tudi nekaj lesketajoče harmoničnosti, a hkrati se zdi koherenten odmev časa, v katerem si morda niti ne smemo privoščiti, da smo preveč pomirjeni s svetom.