Confront, 2014

... And Everything Inside Came Down as Dust je nov solo album izvrstnega švedskega saksofonista Martina Küchna, vodje in člana številnih zasedb, ki so že in še bodo obširno gostovale tako na naših frekvencah kot na slovenskih odrih. Tu smo ga v zadnjem obdobju videli z Angles, Trespass Triom, Chipshop Music, All Included ter kot solista in improvizatorja na festivalskih odrih ter klubskih rezidencah. Vedno se je izkazal za sijajnega in predanega inštrumentalista z veliko širino ter izjemno spretnostjo. Njegovo igranje je vedno čustveno intenzivno, bodisi ostro kot trn ali mehko in polno. Ekstatično ali globoko žalostno, jezno, srhljivo. 

Običajno njegovo glasbo predhodi in vanjo predre tudi nadaljnja vsebina – politična ali zgodovinska misel, aktivistična in etična sled, včasih bolj, drugič manj očitna. Tematizira vojno in trpljenje, zločine proti palestinskemu ljudstvu in druge dogodke, ki jih programsko plasti na zvočno vsebino. Na ...And Everything Inside Came Down as Dust se ta aspekt Martinove godbe tako poglobi kot nekoliko razblini. Dihanje, tleskanje in hropenje skozi saksofonsko cev so kot vedno zelo globoko doživeti, vse skupaj se godi v prostoru intenzivne, živčne tišine, ki z nizkimi nivoji amplitud snemanja še toliko bolj prodre v zavest. Glavni zaznamek koncepta tokrat pride z lokacijo snemanja, na katero se najverjetneje tudi navezujejo vsi naslovi kosov s plošče. Küchen je ploščo posnel med rezidenčnim bivanjem na Dunaju. Kot posebno lokacijo je izbral Expedithalle, ki je bila pred drugo svetovno vojno največja „tovarna kruha“ na svetu. Občutek, ki prevlada ob tokratnem pomanjkanju otipljivejšega programskega besedila, je občutek zavesti lakote, eksistenčne odvisnosti in samote, izoliranosti. Prvih pet kosov s plošče v naslovih našteva kvantitativne navedbe materialnih lastnosti objekta, površin tal in stekla, število 1200 dvigal. Težko je z gotovostjo razumeti, čemu, ter vedeti, na kaj se številke nanašajo, in po samem zajetem zvoku je nemogoče razločiti razlike med okoliščinami posnetkov. Teh prvih pet kosov je poleg saksofona naseljenih še z izmaličenimi drobci pesmi ali drugih glasbenih naplavin, najverjetneje predvajanih preko radia ali kasetnikov, vstavljenih neposredno v trobljo inštrumenta.  Morda ta poteza v zvočnem smislu še najmočneje implicira izolacijo, eksistenčno omejen intimni prostor, grozljivo bližino... Vse je na kupu, stisnjeno, z enotnim trenjem in kovinskim brnenjem. Čeprav se snemalnik nahaja v ogromnem prostoru, se vse dogaja tako neposredno tu, tako nezaznavno blizu, izjemno razločno in detajlirano v svojem šepetu. Vtis tu gre v relacije zunanjega in intimnega, prostora, praznine in ujetosti.

Zadnji kos nato saksofon izolira v lastni prostor, prostor krožnega diha, hrupnega presketanja sline, prepiha, alikvotov inštrumenta in njegove zemeljskosti, surovosti, korozije in telesnega pritiska sape iz ust, globokega ritma, pulza. Naslov Ritual Defamation in Vienna namiguje na sovražni govor, napad na človekovo dostojanstvo.

Gre torej za še eno intenzivno Küchnovo solistično seanso, album, ki nadgradi in širi obzorja dveh predhodnih plošč The Lie And The Orphanage ter Hellstorm iz let 2010 in 2012. Martina Küchna letos na domačih odrih najverjetneje ne bomo videli v solo različici, bo pa do konca leta v Ljubljano prišel kar s tremi zasedbami All Included, Fracture Mechanics in Trespass triom. Vsi trije datumi so že napovedani s strani Menze pri koritu.