ZARŠ/Stripburger, 2014

Od kantavtorja do šestčlanskega benda. Od blues rocka do stripa.

Martin Ramoveš Band se je formiral leta 2007, ko sta se Martinu pridružila še Marko Petrič na bas kitari ter Luka Drobnič na bobnih. Trio glasbenikov je preigraval pesmi, ki jih je Martin Ramoveš napisal kot kantavtor. S tem so pesmi dobile nove razsežnosti, saj so kljub temu, da je pod njimi podpisan Martin, z dodatnima članoma pridobile njun glasbeni doprinos. Kitarsko kantavtorstvo je pridobivalo vedno močnejšo blues rockovsko podobo, kar se je pokazalo na prvem studijskem albumu Zvok dežele. Na njem Martin Ramoveš Band ponudijo besedila, ki govorijo o domačem malomeščanstvu, dejstvo, da so podana tudi v srbščini in hrvaščini, pa še dodatno spomni na preteklost Buldožerjev in Marka Breclja. Sledil je nastop na Izštekanih na Valu 202, s katerim se je mlada skupina predstavila širši publiki, ob tem pa so zasnovali nastop v širši postavi, saj so se triu pridružili še gostujoči glasbeniki na orglicah, klaviaturah in kitari. Vse to kaže na to, da so Martin Ramoveš Band v fazi iskanja in širjenja zvočno glasbenega izrazja. 

V podobni luči je zasnovan tudi njihov drugi studijski album, ki je izšel pri Založbi Radia Študent ter Stripburgerju. Album Nesojeni kavboji je namreč okrepljen z blues-rockersko podobo, h kateri je prispevala razširjena sestava glasbenikov. V osrčju glasbe so še vedno besedila, ki jih piše Martin Ramoveš, a so ti teksti v bogatem glasbeno zvočnem okolju. Za primer vzemimo komad Radosti ni, ki je prava bluesovska poslastica v počasnem tempu, pri kateri se glasbeni del skozi kitare in orglice oddaljuje od sidrišča besedil. Ta odmik od teksta je enako viden pri Obala obljuba, več kot desetminutni zaključni pesmi. Pesmi na albumu Nesojeni kavboji se nahajajo v širokem zvočnem prostoru, kjer so besedila in njihova izrazna moč na eni, glasbena interpretacija pa na drugi strani. A ti dve polji nista med seboj ločeni, ampak se prostor med njima mehko razteza in združuje, kot pri pesmi Rop ali še bolj očitno v pesmi Zgodbica, kjer se prvi del giblje okoli teksta, kasneje pa zvok kitare razširi zvočni prostor. Celotna podoba albuma je zasnovana v prepletu občutenega bluesovsko rockerskega preigravanja, pri katerem se v ospredje prerine zvok kitar ali klaviatur, kot pri pesmi Zlo dirigira.

Album Nesojeni kavboji pa ne predstavlja samo prepleta teksta in glasbe, saj je podan tudi v slikovni podobi oziroma stripu. Martin Ramoveš je namreč tudi stripovski avtor in teksti na albumu so podani tudi skozi stripovsko formo, kjer različni liki doživijo zgodbe, ki jih opisujejo teksti. Gre za željo po tem, da bi posamezniki po kavbojsko krojili svet po svojih željah, a ker jim to ne uspe, postanejo nesojeni kavboji. 

Album Nesojeni kavboji prinaša širši in bolj barvit zvok, saj se je skupina s tria razširila na šestčlansko zasedbo. Glasba dopolnjuje tekste Martina Ramoveša in prinaša raznoliko in predvsem čutno dovzetno blues-rockersko formo. Zasedba išče in širi svoj zvok, a hkrati ohranja svojo prvotno izraznost, ki je skozi razširjeno zasedbo dodatno oplemenitena.