Samozaložba, 2016

Ob četrti albumski izdaji bo Michelle Gurevich, ki je morda bolj znana pod imenom Chinawoman, to soboto že tretjič obiskala Slovenijo. Rojena Kanadčanka s staršema ruskih korenin, ki trenutno živi in ustvarja v Berlinu, je neke vrste glasbena samohodka. DIY pristop,  sodeluje z malo ljudmi, vsaka njena plošča je samoizdana, vse plošče še vedno snema doma, z minimalno opremo, dela produkcijo, prav tako tudi pri ustvarjanju pesmi ne sodeluje z nikomer, saj ji bojda že vljudnostna faza spoznavanja s soglasbenikom predstavlja prevelik izziv. No, očitno ji uspeva tudi brez založbe, vsaj glede na nekaj udarnih pesmi izročenih v letih, ki jih je preživela ob intenzivnem koncertiranju. Michelle skozi skladbe obuja melos balad dive sovjetskega popa Ale Pugačeve, ki jo je poslušala kot najstnica, kar očitno bodri duha poslušalcev v vzhodni Evropi.

Po zvočni plati z njeno novo ploščo ne bomo dobili neke revolucije, kompozicijsko so zadeve zastavljene precej preprosto, skladbe se iztekajo v podobnih manirah; malo sint linije, loop, malo kitare za okus ter ključna zadeva: močna in ulovljiva melodija, prezentirana s temnim altom. Le-ta je s svojo prezenco osrednja točka njene glasbe. S temačnosto in lenobnostjo vokala se seveda stapljajo tudi besedila, ki ob plesnih podlagah, nostalgičnih sintih in nežnih kitarah vselej plavajo nekje med iskrenostjo in ironijo.

Kot prejšnje plošče se tudi New Decadence nenehno dotika razmerij, intime, ljubezni. Kot se je Michelle sama izrazila že ob izidu albuma  Let's Part in Style, postaja z leti vse bolj pozitivna in romantična, kar je dovolj očitno, tudi če naprimer njeno novo glasbo primerjamo s skladbo Lovers are Strangers z albuma Party Girl izpred 10-ih let. Zadnja plošča je namreč še najmanj ostra. Vmes se je preselila v Berlin, se zaresno pozicionirala kot glasbenica, kar je menda pripomoglo tudi k usidranju forme njene glasbe. Ampak le-ta pač ni srce njenega izraza, tako da je kritika plošče še vedno najbolj smiselna z vidika besedil. 

Spet se ukvarja z intimnimi zadevami, spet z veliko mero sarkazma, črnogledosti; bodisi opisuje zaljubljensko past prvih šestih mesecev ljubezni z ironično prispodobo: »We danced the night we met, Now we need dancing lessons« ali pa v Russian Romance insinuira: »Even when love is gone, The song plays on … «. Nato v My Familiar Unfamiliar prevprašuje (na)vajenosti odnosov in tako dalje. Njene  pripombe, opombe odnosov, sveta, so opombe nekoga, ki je nekako napol zunaj, napol znotraj in hkrati zaradi tega tako precizno opaža romantiziranja in želje. Na žalost ji je na predhodnih albumih veliko bolje uspevalo vsebinsko razgibati skladbe, plošči New Decadence namreč primanjkuje momentov cinizma ali ostrejših opazk. V nasprotju z zgodnjimi albumi se bolj osredotoči na klasično melanholično izpoved, umiranje časa, razmerja, staranja, in tu ji na žalost umanjka določen vsebinski ali zvočni razvoj za bolj intrigantno poslušalsko izkušnjo. 

Michelle se po novem ne skriva več za psevdonimom Chinawoman, temveč se predstavlja kar z lastnim imenom. K tej spremembi je prispevala bodisi korektnost, saj je bila glede slabšalnega prizvoka psevdonima tudi že javno okrcana, ali pa je to dejstvo preprosto plod trenutka, ko se je začela jemati resno. Škoda, njene resnost v neresnosti, nekorektnost, objektivacija in hkrati melodrama so bile dejansko najmočnejši elementi v prikazovanju ambivalence odnosov, romantike, odhajanj in obdobij.

Kaj je na plošči tako dekadentnega, ni prav zares jasno, zdi se, kot da dekadenco vleče kar iz pretekle glasbene osebnosti. Razkorak med romantiko in ciničnim fatalizmom se kaže čedalje bolj jasno, medtem ko je bila v preteklosti ena močnih točk njenih skladb ravno sočasna postavitev teh pogledov. 

Vendar ji prav veliko še vedno ne moremo očitati, saj se z veliko očitki na en ali drug način avtorica spopada že na sami plošči, kar pomeni, da njen pikolovski čut ali uho še vedno najde odsev časa. Tako ji težko očitamo tudi napredek, saj je vendarle v dekadenci. Težko ji očitamo strukturno nepolarnost, saj pravi, da vendarle najboljše stvari slonijo na serotoninu, na manku razmišljanja, na vsemu, kar je novo, brez sledi zgodovine, skratka na pozicijah, ki jih lahko najdemo in problematiziramo znotraj marsikaterega konteksta.

Kot rečeno, se bo v soboto, 25. 3. 2017, Michelle Gurevich predstavila z odra Kina Šiška, pred njo pa bo publiko ogrel domač tandem na kitari, basu in vokalih All Strings Detached.