ZARŠ, 2015

Vtaknimo se najprej v kontekst: pred vami je skorajšnja izdaja Založbe Radia Študent, ki pa je tudi medij, preko katerega vam to ploščo pred izidom predstavljamo. Naj jo torej pohvalim ali pa potlačim incestuoztnost tega teksta pod kritično distanco? No ja – razlog, da Olfamož ploščo izdaja pri tej založbi, je tokrat soroden razlogu, da ploščo predstavljamo na tej frekvenci. Recimo, da gre za ustvarjalca, ki je znanec teh frekvenc, lokalnih odrov in pisca tega teksta že od svoje prve izdaje in še malo dlje. Sežanska opozicijska improvizacija je tu stalnica že dolgo. Kljub temu predstavlja Olfamož glede na Andreja Fona neko zarezo, ki vztraja že od prvenca Omahuj! pred tremi leti. Čeprav Andrej Fon največkrat nastopa v vlogi samouka, multiinstrumentalista in predvsem improvizatorja, ki mu bolj jezen rockovski zvok ni tuj, Olfamož k ti raznovrstnosti doda še dodaten odmik. Odmik v, recimo mu, kantavtorstvo.

In zakaj to sploh omenjati? Najprej zaradi dejstva, da Olfamož na svoji drugi plošči ne hupa več solo, pač pa klientelistično izkoristi precejšen del lokalne impro in podzemne scene. Poleg moža se tu znajde še celo moštvo. V njem godejo in zvočijo Ana Kravanja, Marko Jenič in Samo Kutin, tolčeta Brgs in Vid Drašler, strune pa drgnejo še Jošt, Ivo in Vitja. Fon s saksofonom pomaga Cenetu Resniku, z vokali in smehom pa se možu pridružita Vesna Godler in Irena Tomažin. Številčna druščina je precej na vajetih; glavno besedo imajo pesmi, forme so določene, instrumentalne improvizacije je malo, zahtevnost takega orkestra pa se v celoti preseli v zvok. K pesmim, ki še naprej govorijo svojo zgodbo, je tako dodana obširna izvedba, ki ji je treba priznati doslednost in nepretencioznost. 

Najprej sicer preseneti aktualni hit, ki otvori ploščo z afrobitovskimi pihalskimi aranžmaji in strumnim ritemskim pohodom, kar je podoba, ki se na plošči vrne še nekako dvakrat. Dodelanosti projekta se sicer zavemo šele, ko se celota izkaže za precej multiformno, saj so aranžmaji in izvedba še vedno podrejeni posameznim pesmim, ki sčasoma dobijo precej samostojen karakter. Tudi vsebinsko namreč komadov ne moremo vtakniti v rubriko družbenokritičnih, politično progresivnih, lirsko izpovednih, pankersko jeznih ali kako drugače predvidljivih zgodbic. Prej kot jasno kavaševsko militantno antiprovincialnost lahko v besedilih razberemo žoetovsko borbo s protimiselnimi dovtipi, večznačnost besednih iger, avtizem krožnih zgodb, pri katerem pa smisel praviloma ne izostane. Recimo, da je v besedilih Olfamoža nesmisel sredstvo, skozi katero se prebije smisel šele v drugem planu. Kvazipolitičnemu norčevanju, ki je na prvencu v Predsedniku še delovalo dovolj neposredno, da je sama beseda lahko stopila v drugi plan, je tu pridruženih nekaj ovinkov, stilski cinizem. Poslušanje je tako rekoč prisiljeno v poslušalsko interpretacijo. 

Dvoumnost, posrednost, zmerni cinizem in popredmetenje pogleda, besedilom se pridružuje precej bolj neposredna glasba. Poleg dveh potencialnih hitov, Diskocinika in Razrezane uverture, žoambovsko stresne pesmice o Antonu Stresu ali grozeče bojevite Se seseda, v kateri bend piči precej ostro in neposredno, je tu še dovolj miniatur ali zvočno bolj zamotanih pesmic. Videti je, da je Olfamož svojemu Olfamoštvu naložil kar precejšen koncertni zalogaj, a na posnetku je, še enkrat, vsa stvar slišati precej preprosta. In v tem je nenazadnje tudi njen uspeh. V mnogoglasje združiti približno polovico domače improvizatorske scene, ji dati dovolj prostora za lahkotno izvedbo, kljub temu obdržati zvok na ne preobloženi ravni, vse skupaj zapakirati v formo pesmi, ki za povrh ostanejo še vedno dovolj zanimive tudi v besedilih.