Samozaložba, 2013

Omahuj! je naslov prvenca, ki ga je posnel Olfamož, torej novo ime, ki se pojavi na domači glasbeni sceni. A to anonimno ime dobi obraz, ko se razkrije, da se za njim skriva Andrej Fon, ki ga poznamo v različnih glasbenih skupinah. Igral je v Kraških solistih in sodeloval z Žoambo Žoet Workestrao. V lanskem letu je z Danijem Kavašem, Martinom Ukmarjem in Petrom Šüklarjem posnel odlično ploščo Jasna Slika Črni Oblak. Kot raznolik glasbenik, multiinštrumentalist sodeluje v raznolikih glasbenih postavah, a ne glede na to, v kakšni podobi se pojavlja, se vedno giba v zvočnem obrobju. Je žanrsko izmuzljiv, saj je včasih jazzovsko improvizatorski, eksperimentalen, a hkrati lahko tudi pankovsko oster. Njegova glasba spominja na slovensko ruralnost, a to ne pomeni, da se ne usmerja tudi na ljubljanske ulice, saj prav tako sodeluje v projektu glasbenih delavnic v okviru Kraljev ulice. Te delavnice so pred kratkim rodile svojega prvorojenca, album z naslovom Ulične žvrgoljivosti. Andrej Fon je glasbenik, katerega glasba ne polni prodajnih polic, a hkrati z aktivnim sodelovanjem prispeva k pestrosti domače glasbene ponudbe.

Omahuj! je album, ki prav tako spada v samosvoje, deloma eksperimentalno in čistokrvno »naredi sam« zvočno okolje. Zvok na posnetkih je surov in grob, tako kot vokal v uvodni pesmi Kavbojc. Zvok violin še dodatno prispeva k ruralnosti, ki ponuja vso pravico do zvočne grobosti, glasnih krikov, kletvic ali masturbacij kot v pesmi Evropa.  A ta surov in grob glas v besedilih ponuja sporočilnost, ki pa se ne razkriva neposredno. Tako Evropa nakazuje njeno uglajeno, samovšečno podobo, fantazmo rumenih združenih zvezd. Podobno pesem z naslovom Predsednik kaže na pokvarjenost oblastnikov, njihovo samoumevnost. Pri tem se pojavljajo igrive besedne igrice, medtem ko se pesmi postavljajo v osebni odnos, saj avtor različne subjekte v pesmih osebno nagovarja.  

A hkrati so pesmi lahko tudi zgolj osebno zabavljaške, kot je Pokadim dim trave, popačeno, zblojeno in poblaznelo ponavljanje enega in istega besedila. To pa spremljajo navidezno razglašeni inštrumenti in tako kot karikatura spominjajo na zapohane trenutke. Med inštrumenti slišimo tudi zvok dud, kot v zaključni pesmi Obležal, z besedili, ki jih poslušalec težko razume v čistem pomenu. Tako se mu kažejo kot kratki humorni izseki, ki jih sliši ločeno, a jih skuša povezati v neko smiselno celoto. Med bolj abstraktna dela spada pesem z naslovom Tečaj. Res je, da zvočno stran tvorijo piskajoči zvok, ki ne preneha in ostro sili globoko v ušesa, ali pa zamolkli toni saksofona, a kot najtežje definirana se ponovno pojavljajo besedila. Olfamož se s temi malenkostmi ne obremenjuje, prispodobe ostajajo zakrite. Tako besedila dobivajo abstraktno veljavo, podobno kot zvočni toni, ki jih poslušalec zgolj občuti. Besedila poslušalec sicer skuša nagonsko analizirati, a se ujame v njihovo abstraktnost, tako da si jih razloži le deloma in jih ponovno bolj čuti kot razume. 

Zaradi tega je Olfamož lahko čudaški in nikakor ni Sodoben drzen moški, iz revij v frizerskem salonu. Ne zanimata ga povprečnost in enakost, saj s tem izgublja lastno identiteto. Ko Sodoben drzen moški pri frizerju dobi modno pričesko in izdelan videz, mu pri tem odstrižejo še glavo z ramen, njegovo avtonomijo. In Olfamož ima za to jasno sporočilo: „Jebite se vsi!!!“ 

Omahuj! je delo posameznika, njegovih občutij in se kaže kot samosvoja plošča. Olfamož ima svoboden pogled na svet in je družbeno kritičen. To slišimo v Predsedniku in Evropi. Prav tako se kaže nestrinjanje z izgubo lastne identitete pri uklanjanju družbenim normam, kot se zgodi Sodobnemu drznemu moškemu. Pri drugih pesmih pa se kaže humorno pripovedovanje zgodb, kot recimo v Kljuse sluti, ali pa bolj osebne pripovedke, kot je Pokadim dim trave in Obležal. Omahuj! je tudi plošča, ki se zdi skromna in bo ostala izven dosega širše publike. A hkrati kaže na raznovrstnost domače glasbene ponudbe, ki jo dopolnjuje Olfamož z ostro in premišljeno besedo, začinjeno z dobro mero humorja.