Odličan hrčak, 2015

Iz brbotajoče beograjske glasbene scene se je prikazal nov bend, Straight Mickey and the Boyz. A čeprav so mlada zasedba - njihov istoimenski studijski prvenec se je šele pred kratkim pojavil v digitalnem zapisu, album v vinilni obliki pa pričakujemo v kratkem - to še ne pomeni, da so neizkušeni novinci. Njihova zgodba namreč sega globoko v leto 2009, ko se je kitaristu Miodragu Cicoviću in bobnarju Danilu Lukoviću pridružil bobnar Boško Mijušković, ki je takrat z drugim bendom vadil v sosednjem prostoru beograjskega Bigza, znamenitem placu, kjer vadijo številni lokalni bendi. Novonastali trio se ni takoj zapodil na koncertne odre ali se podal v studijske prostore, temveč je vadil in se medsebojno uigraval, dokler niso Straight Mickey and the Boyz postali dobro podmazan in medsebojno povezan stroj. Tako so šele leta 2012 stopili pred publiko in novice o novem perspektivnem bendu so se začele širiti.

Straight Mickey and the Boyz so rock and roll band z vso umazanijo, hrupom in predrznostjo, ki jo ta glasbeni žanr premore. Ne zanimajo se toliko za sodobne glasbene trende, usmerjeni so nekam v sedemdeseta leta, ko so žgali MC5 in The Stooges, a niso glas preteklosti, saj je njihov zvok zaradi dobre uigranosti svež in dobro podmazan. Ob tem pa jih produkcija albuma postavlja za odtenek v sodobni čas. Na albumu so večinoma pesmi, za katere bi lahko rekli, da presegajo običajno rockersko dolžino, najdaljša je Siguran, ki dosega polnih osem minut. Poleg ostre neposrednosti skupina namreč zmore svoj zvok tudi primerno razširiti, ga narediti za malenkost bolj ohlapnega in nato ponovno sestaviti v rušilno držo. Zaradi teh zvočnih metamorfoz so pesmi posledično daljše, a jih povezanost med glasbeniki ohranja v nabrušeni formi in dinamični ter gibljivi obliki. 

Uvodna pesem Crv prinese hrupno, podivjano zvočno zmes, skozi katero je slišan vokal le v najbolj podivjani raztrgani obliki, sledi pa brezkompromisna drža frontalnega napada v pesmi Fantastične misli. Po eni strani Straight Mickey and the Boyz tvori močno strnjena ritmična forma utesnjenih bobnov in basovskih linij, na drugem polu pa slišimo kitaro, ki svoj zvok širi skozi hrupnost. Tako trio glasbenikov sestavi zvočno sliko, ki je zmožna neprestanih prehajanj iz utečenih smernic v stanja preznojene podivjanosti in nazaj. Album, ki je bil posnet v par dnevih na Reki, zajema organski zvok in nakazuje na njihovo koncertno formo. Ob tem se kaže njihova sposobnost za preigravanje, ki nastane v trenutku navdiha. Tudi pri pesmi Ne, ki jo zaznamuje najbolj jedrnata in utesnjeno strnjena forma, se najde dovolj prostora za krajše kitarsko hrupno raztezanje. A nikakor ni surova energija njihovo edino pogonsko gorivo. Kot rečeno, se pesmi napajajo iz medprostora, ki nastaja znotraj dialoga in raznolikih zvočnih predznakov. Pesem Lakši je recimo v svoji enolični in umirjeni ritmični podlagi nasprotje prej slišanim zvočnim izbruhom, a prav tako vsebuje subtilni energični naboj. 

Straight Mickey and the Boyz se niso takoj zaletavo podali na koncertne odre oziroma v studijsko okolje. Namesto tega so gradili in pilili svoj zvok, medsebojno preigravali, zaradi česar so sedaj na svojem studijskem prvencu slišati zapeljivo dinamično z neposrednim in igrivim rockerskim zvokom. Njihov studijski prvenec, podkrepljen s prepričljivimi živimi nastopi, pa jih postavlja na vidnejše mesto beograjske glasbene scene.