The Leaf Label, 2016

Afrofuturizem, ki se je že dobrega pol stoletja nazaj razvil kot nekakšen odziv na zatiranje črnskega ljudstva in s postavljanjem črncev v znanstvenofantastični kontekst deloval kot nekakšen emancipatoren poziv, se je nato v glasbi manifestiral v najrazličnejših oblikah in odtenkih. Sun Ra v jazzu, George Clinton s Parliament Funkadelic v funku, Lee Scratch Perry v dubovskih produkcijah ter Juan Atkins v tehnu ter Drexciya v elektru so vsi po svoje sledili sorodnim futurističnim vizijam ter pri tem v določenih primerih za drug drugega niti niso vedeli. Zaradi izrazite raznolikosti njihovih glasb, ki so si formalistično le stežka sorodne, je jasno, da afrofuturizem ni niti žanrska niti formalistična, temveč predvsem konceptualna oznaka, ki si jo v veliki meri priborijo sami glasbeniki z izrazitim poudarjanjem nekakšnega kozmičnega konteksta skozi neglasbene aspekte svoje prezence.

Težko je torej govoriti o zvočnih specifikah afrofuturizma, ker je ta v veliki meri pogojen z ustvarjenim kontekstom, v katerem pa je hote ali nehote tematiziran praviloma izrazito optimističen odnos do tehnološkega napredka. Po drugi strani pa je vse skupaj, morda delno tudi kot posledica Sun Rajevih konfuznih provokativnih izjav, pogosto zavito v nekakšno mistično, skoraj metafizično avro, ki se pravzaprav zdi kontradiktorna siceršnji, na nek način transhumanistični poanti. Na tem presečišču tehnološkega optimizma ter mistične emancipatornosti se tako ustvari veliko prostora za številne ohlapne konceptualizacije, ki lahko opravičijo tudi nepoglobljene interpretacije afrofuturistične agende, in hitro se lahko zazdi, da se stvari vrtijo le okoli specifične estetike.

V vsakem primeru je duh afrofuturizma zopet izredno prisoten v sodobni glasbeni kulturi. Aktualno se spaja s hiphoperskimi vodami, morda najopaznejše v produkcijah Flying Lotusa ter okoli njega zgrajene losangeleške jazzovske scene, duu Shabazz Palaces ter zasedbi THEESatisfaction. Obenem bi oznako lahko pripisali celo soulovskim divam kot sta Erykah Badu ter Janelle Monae, na klubski strani pa je tu še Hieroglyphic Being ter njegovo nedavno sodelovanje s Sun Rajevim orkestrom. Vsem omenjenim izvajalcem pa se očitno pridružuje tudi danes obravnavani londonski trio The Comet Is Coming.

The Comet Is Coming je izrazito mlada zasedba, ki jo sestavljajo pianist Dan Leavers, bobnar Maxwell Hallet ter saksofonist Shabaka Hutchings, vsak s svojim karikirano transcendentalnim imenom ter vsak s svojo kilometrino iz manjših jazzovskih zasedb. Najočitnejši središčni oziroma povezovalni člen je tu ravno saksofonist, povezan s številnimi zasedbami, kot so Sons of Kemet, Melt Yourself Down, Polar Bear ter The Heliocentrics. Izrazita zaposlenost celotne zasedbe se kot izkušenost in uigranost sliši tudi na plošči, na kateri pa se na žalost afrofuturistična oznaka zdi nekoliko odveč. Nedvomno je sicer pričarano nekakšno mistično in obenem futuristično vzdušje, ki pa prepogosto deluje kot pač poskus rekonstrukcije ideje afrofuturističnega zvoka. Na to morda kažejo predvsem rigidosti pesemskih struktur, refrenov in kitic ter melodično odločno in očitno zamejene fraze in progresije. Zdi se, kot da The Comet Is Coming k afrofuturizmu pristopajo z določene distance, s katere bi afrofuturistična estetika lahko delovala kot svojstven žanr, kar pa se pravzaprav zdi v nasprotju z afrofuturizmom. Ne le zato, ker ta kot zamejen žanr praktično ne more obstajati, temveč tudi zato, ker bi bila lahko tovrstna zamejitev pravzaprav razumljena kot kontradikcija njegove emancipatorne agende.

Kljub vsemu se zdi, da The Comet Is Coming označujejo zanimiv moment afrofuturizma, v katerem se njegove zvočne specifike še naprej spajajo tudi z bolj rigidnimi formami, v katerih v resnici še vedno zanimivo funkcionira.