Castle Face, 2013

Thee Oh Sees so glasbeni čudaki iz San Francisca, ki streljajo nove plošče že deset let. In to niso posamezni streli na vsake toliko časa, ampak pravi rafali. Praviloma izdajo vsako leto nov album, lahko se pa zgodi, da tudi dva v istem letu. Ta hiperaktivnost se giblje okoli kitarista in vokalista Johna Dwyerja, ki je tudi frontman in ikona skupine. In kaj je tako čudaškega na Thee Oh Sees? Igrajo ekscentrični, poblazneli rock'n'roll, ki se razstreljuje na zvočne fraktale in vnovično sestavlja v psihedelično in zvočno formo. Njihovi živi nastopi, ki so nabiti z energijo, so še podaljšek podivjanih studijskih plošč. A hkrati Thee Oh Sees vedno znova prinesejo presenečenja, saj so vsakič slišati sveži in drugačni. V letu 2011, ko so izdali dva albuma, je Castlemania poleg njim znane psihedelije vseboval še bolj všečen, pogojno rečeno pop prizvok. A v istem letu je bila plošča Carrion Crawler/The Dream slišati kot koncertni posnetek razgibanega rockanja in težkih psihedeličnih solaž. 

V enem letu so torej izdali plošči, ki sta si bili kot noč in dan. Ta konsistentnost snemanja novih plošč, hkrati pa njihova nenehna raznolikost, spominjata na njihovega glasbenega kolega Tya Segalla. V lanskem letu so Thee Oh Sees seveda ponovno izdali album Putrifiers II, ki ponuja presek njihovega dela. Na njej je slišati malo poblaznele energije, nekaj hipijade iz San Francisca in za ščepec angleškega zvoka tipa The Kinks. 

Albuma Floating Coffin tokrat niso izdali pri garažni kalifornijski založbi In The Red, pri kateri so izdali večino plošč. John Dwyer je pač hiperaktivnež in poleg snemanja studijskih plošč njegov čas okupira tudi vodenje založbe Castle Face. Zaželeli so si torej še več neodvisnosti, samokontrole in še bolj pristen naredi si sam pristop. Ob tem pa snemanje nove plošče izstopa tudi po tem, da so pesmi večinoma pisali vsi člani zasedbe, za razliko od večine prejšnjih albumov, kjer je idejno zasnovo nosil John Dwyer.

Floating Coffin je glede na pretekli zvok Thee Oh Sees slišati jasno in razumljivo. Ne vsebuje toliko čudaštva oziroma hiperaktivnosti, ki bi raztreščila poslušalčevo glavo. Namesto tega je zvok bistveno bolj definiran. Zato so Thee Oh Sees slišati preprosto in recimo temu lahkotno, kljub temu da so inštrumenti tesno povezani v energičen in težek zvok. Nismo namreč vajeni, da bi njihove pesmi tako hitro in zlahka sedle v uho. Ob tem pa je album nabit z energičnim drajvom, ki pesmi postavlja v tekoč in gibljiv ritem. To se lahko sliši tako v razbijaških komadih, kot sta I Come From The Mountain in Tunnel Time, pa tudi tiste bolj umirjene pesmi še vedno vsebujejo podmazano gibljivost. 

Rdeča nit plošče je psych rock, ki nosi srhljiv podton kot v naslovni pesmi Floating Coffin. Kontrast temu pa je visok falsetto vokal Johna Dwyerja. Album je večplasten, saj ga zaznamujejo tako hitrost in energičnost kot zmožnost, da se ustavi in doživi bolj umirjeno formo. To odlično povzema komad Strawberries One & Two, ki se po prvem delu, v katerem prednjači podivjana in drveča hrupnost, nato popolnoma spreobrne v mehak in plavajoč zvok. Pri tem pa Floating Coffin ponuja še eno presenečenje. Ob tem, da je od začetka pa skoraj vse do konca slišati energično in rockersko, hkrati vsebuje krautrockersko komponento, ki je slišana tako v komadih Maze Fancier in No Spell pa tudi v solu pri pesmi Tunnel Time. 

Thee Oh Sees so ponovno potrdili sloves po tem, da redno izdajajo nove albume. Pri tem je še bolj pomembno to, da so vedno znova slišati prepričljivo, medtem ko vsaka plošča prinese tudi drugačen zvok. Ne glede na to, v kakšni preobrazbi se znajdejo, se zvok Thee Oh Sees zlahka prepozna. Tokrat so pesmi jasno definirane in presenetljivo hitro zlezejo v uho. Celotna plošča ponuja čvrst in tesen zvok, ki je pa hkrati tudi nadvse igriv in gibljiv. Zato kljub temu da komadi hitro pridejo v uho, tam ostanejo še dolgo časa.