baza31posnetki/NEMA BOGA, 2015

Tovariš strmoglavljen je nadimek Martina Ukmarja, tihega protagonista nekonvencionalnega, kvazi obstoječega glasbenega vala, ki so ga zagovorniki poimenovali »nova čudna Slovenija«. Strmoglavljen je lovec zvočnih antistruktur na področju folka in bluesa, ki jih običajno ujame s sprevračanjem intonacij in melodij; čez običajno prevleče še sloj strun, obilico tolkal in svoj glas, ki vselej deluje nekoliko pritajeno zavoljo posredovanega sporočila.

Njegovo prepoznavno izrazno kaotičnost tvorijo razpršene melodije, ki skupaj z njegovim dislociranim vokalom rezultirajo v specifični polifoniji, v kateri naletimo tudi na fragmente psihedelije. Njegove do sedaj izdane plošče so kot zvočne celote razposajene in igrive. Skladbe so zapomnljive in kljub improvizacijskim vzgibom preprosto sledljive za poslušalca. Strmoglavljen svojega glasbenega izraza ne utrjuje na striktni improvizaciji, temveč slednjo bistro integrira v predhodno zastavljene kompozicije.

Strmoglavljen svojo avtorsko prepoznavnost prvenstveno utemeljuje s svojevrstnim načinom izvedbe in z rabo glasbil, medtem ko so studijski projekti kot zaključena dela v tem oziru bolj sekundarnega pomena. Tako se je denimo recenzent njegove druge plošče Osebni stečaj v lanski sezoni Tolpe bumov naslonil na rabo unikatnega inštrumenta - strmoglavca. Inštrument s posebnim mehanizmom, s katerim je Strmoglavljen stremel po elektronskih emotivnih melodijah, je povsem predrugačil akustični zvočni repertoar, ki ga je v posluh ponudil na svojem prvencu. Z novo ploščo »Totem kamen« se je distanciral od elektronskih vzorčenj in sintetičnih novitet, ki so zaznamovale Osebni stečaj in ga pahnile nevarno blizu new agea. 

V nasprotju s studijskim predhodnikom, na katerem je njegov glas zvenel prikrito in mimobežno, se je na Totem kamnu vokalna navzočnost znova vzpostavila in tudi izpostavila. Avtor je na novi plošči konceptualno vsebino skladb ohranjal prav s prezenčnim vokalom, ki je združil dozdevno razmeščene ekstatične kitarske odzvene in shizofrene tolkalne geste. Novo dimenzijo je avtor na plošči uvedel tudi z vpeljavo pihal in občasnih donenj iz klaviatur, ki so bila prej zamišljena kot popestritveni element, in ne kot vezivo kompozicij. 

Tišino, ki je bila poleg perkusij sestavni element njegovega zgodnejšega albuma Bipolarna pozornost/polarna motnja, je na Totem kamnu redko zaslediti; povedano drugače – nadomestil jo je progresiven odzven akustične kitare. Prav ta je na novem izdelku prevzel vlogo ključnega povezovalnega elementa. Plošča kljub instrumentalni prenasičenosti ne pušča zadušljivega vtisa. Z občutkom in veliko mero izkušenj je avtorju na plošči uspelo izvesti učinkovit trik - v posamičnih skladbah je namreč poustvaril hkratni vtis eteričnosti in udarnosti. 

Iz same melodične sporočilnosti Totem kamna je razvidno, da se je Strmoglavljen še naprej zavestno upiral klasičnim strukturam, ki slonijo na folkovski tradiciji. Strog odmik od te je bil na studijskih predhodnicah nekoliko bolj očiten. Na novem projektu pa se je meja med svojevrstnim in že obstoječim trubadurskim izrazom z vpeljavo kitarskih odzvenov, ki hitro prikličejo kakšno znano referenco, pričela nekoliko brisati.

Osrčje albuma je istoimenska skladba Totem kamen, ki jo je avtor med njenim razvojem počasi in postopoma sonično dopolnjeval. S številnimi inštrumentalnimi vpadi je siceršnji akustični melos mestoma ponesel v nepredvidljive eksplozivne razsežnosti. 

Totem kamen se je tako odvalil nazaj v značilno razsut neofolkovski inventar, pri tem pa je razkril še garažno vokalno držo izvajalca. Četudi so skladbe prepoznavne akustične razbitine - z izjemo uglasbene Kosovelove pesmi Kalejdoskop -, se za njimi tokrat skrivajo bolj nadgrajena in preudarna sporočila modrega človeka. Zvok je tokrat bolj nasičen in poln detajlov, ne glede na to, da avtor v uvodni skladbi »objema tišino«. Na trenutke se celo zdi, da je Strmoglavljen ponazoril instrumentalno spremljavo iz vsega mogočega, kar je oddajalo neki šum in se je (ne)naključno znašlo v njegovih rokah. Na eni strani imamo razkačeno multiinstrumentalno gmoto, na drugi strani pa njegov glas, ki to uglasbeno kaotičnost umirja ali pa jo vsebinsko in melodično povezuje.