Leleka, 2015

Ukrajinski posebnež Mikhaylo Vityk poznavalcem deep house muzik že nekaj let predstavlja izstopajoče izhodišče sodobnosti žanra. Je povsem odkrit in ultra produktiven. Njegov glavni navdih je literatura. Psevdonim Vakula denimo izhaja iz klasične ruske/ukrajinske kratke zgodbe Nikolaja Gogolja, Noč pred božičem (iz zbirke Večeri na pristavi blizu Dikanjke). Glasbo tudi še pod vrsto drugih psevdonimov izdaja za kopico tako širše mednarodno profiliranih kot tudi manjših lastnih založb. Njegovi ekskurzi praviloma naletijo na predan odziv poslušalstva, pa naj bodo usmerjeni v bolj klasične „deep“ plesne forme ali širše raztreseni po poljanah raznolikih inštrumentalnih psihedeličnih, funkoidnih in eksperimentalnih glasbenih izrazij.

Nocojšnja Tolpa bumov se z zaznamkom izdaje pri njegovi lastni bolj kozmično razprti založbi Leleka spušča v to drugo polje, nekoliko odmaknjeno od klubsko plesnih form, s katerimi je Vityk najbolj zaslovel. A Voyage To Arcturus, album navdahnjen z istoimenskim klasičnim fantazijskim filozofskim romanom Davida Linsdaya iz leta 1920, nam do sedaj najlepše prikaže producentsko in izvajalsko širino, katere zametke je bilo slutiti že skozi širokogledna poslušanja glasb, vtrta v njegove zgodnje radijske mikse. V teh se je Vityk izkazal kot eklektičen selektor, obenem zazrt v ljudsko izročilo domovine, v razne izpeljanke kozmičnih muzik, afriških, afro- in latinskoameriških godb ter seveda tudi v Detroit in klasični house.

A Voyge to arcturus vse te vplive poveže v hipen, lahkoten in logičen, hkrati retro mističen in povsem sodoben konglomerat. Kosi si sledijo v konceptualnem zaporedju scenosleda romana. Z raznoliko živo inštrumentacijo in domiselnim surovim studijskim eksperimentiranjem poustvarja vzdušja fantastične zgodbe filozofsko pomenljivih pokrajin in karakterjev, ki jih v Linsdayjevem romanu glavni junak Maskull srečuje na svoji pustolovski poti po izmišljenem planetu Tormance. Komadi čakajo svoj čas preden dostavijo vse, kar nas v njih čaka, vendar se nam z nekaj vztrajnosti skozi vrste domačnih žanrskih generik in smiselnih abstraktnih intermezzov že ob prvem poslušanju sestavljajo v žlahtno eklektično celoto, polno cinematičnih razpoloženjskih ekstremov, kontemplativnih in kozmičnih meditacij ter ekstatičnih - s slinasto gibko bas kitaro in karnevalskimi tolkali - podprtih funkoidnih bendovskih inštrumentalov. Edini trenutek celovitega udejanjenja estetike globoke house godbe se pripeti ob komadu New Sensations, ki pa ravno s svojim neizstopanjem le potrdi sodobno klubsko-plesno izhodišče in dejanski mavrični snop vplivov ter generičnih oblik, ki se v zadnjih nekaj desetletjih kažejo kot žanr house muzike.

Generalnega „soundtrack“ občutja plošče sicer ne gre pretirano opisovati, kot bi bil nesmiseln tudi poskus neposrednega povezovanja glasbenih krajin albuma in navdiha literarne zgodbe, čeravno so naslovi komadov z izključno dobesednimi navezavami na roman zelo zgovorni. Zato vam ne sme uiti prihajajoče poslušanje, ki bi vam na trenutke morda lahko pustilo površen vtis pastiša prog-rockersko raztegnjenih, zlizanih kitarskih solaž in zbledelega zajammanega razpada fokusa, torej določene fusion mlakužaste matrice. Vendar pa bodite gotovi, da se Vakula z A Voyge To Arcturus zelo poglobljeno ukvarja ravno s pozitivno razrešitvijo teh zablod, razrešitvijo s plodno oporo v sodobnosti studijskih, plesnih in kompozicijsko zmerno raziskovalnih form, ki jim čedalje teže zares določamo žanrske označevalce. In morda je ravno v tem njihov smisel.