Samozaložba, 2015

Medtem ko nas dnevno bombardirajo z novicami o nekdanjem ali bodočem življenju na Marsu ter o novih aplikacijah in robotih, ki bodo današnje turbomoderno in digitalizirano brezbrižno življenje naredili še bolj brezbrižno, v umetnosti še kako drži, da je preteklost vroča roba. Ja, retro je vedno v modi. Če samo prisluhnemo današnjim bendom, ki veljajo za vodilne v polju alternativnega rocka, je nemogoče preslišati – če seveda imate za sabo zajetno poslušalsko kilometrino – precej odkrita nanašanja na zvok in strukturo skladb velikanov postpunka, od Joy Division dalje … 

Za domačo sceno pa je bolj kot naslanjanje na pretekle dosežke ali nesramno epigonstvo značilno ponovno obujanje starih zasedb, ki tudi v tujini veljajo za najprodornejše predstavnike domačega punka in novega vala. V dokaz slednji misli bo zadostovalo, če omenimo švedsko založba NE! Records, ki se je spoecializirala za objave redkih ali le na kasetah objavljenih posnetkov prvakov jugoslovanske in s tem tudi slovenske punkovske in novovalovske scene, kot so Pankrti, Čao pičke, U.B.R. ali Tožibabe. Če pa se vrnemo k domači sceni in ponovnemu zagonu veteranskih bendov, je dovolj zgovoren primer benda Niet, ki je v novi reinkarnaciji osvojil precej širok krog publike.

Ostali bendi iz prvih punkovskih in novovalovskih vrst so ubrali kar se da različne prijeme pri vzpostavitvi vnovične prisotnosti na sceni. Primeri so res raznovrstni, od ponovnega zagona Buldogov, ki so na prvi »pravi« plošči znova posneli svoje stare komade, prek Kuzel, ki so ob promociji kompilacije angažirali vseženski bend Kuzle, da namesto njih odigra njihove pesmi, do nedavnega vnovičnega vzleta Borghesie v z mladimi silami okrepljeni zasedbi. Današnji gostje Tolpe Bumov, bend Via Ofenziva, ki je po koncertu na Novem Rocku 1983 razpadel in se znova zbral leta 2006 ob izdaji kompilacijskega cd-ja in dvd-ja, se pridružuje zgoraj naštetim, saj so le v rahlo spremenjeni zasedbi znova zagnali ojačevalce.

Po deljeni kaseti z bendom Čao pičke in omenjeni kompilaciji je zdaj pred nami njihov prvi pravi album. Nanj so uvrstili tako nove komade kot znova posnete stare alter-uspešnice, kot so Proleter, Mladi delavci, Minimalni ritem in Vsak otrok je lep. Odločitev, da znova posnamejo stare komade, se je izkazala za pametno, saj prvenec, objavljen po več kot tridesetih letih od ustanovitve, kajpak prinaša tudi nov zvok in pristop h gradnji komadov. Sliši se navezava na jezno in udarno preteklost, a obenem je v novem zvoku slišati bolj osredotočeno in zaokroženo igro. Ponekod je punkersko jezo in neposrednost zamenjala bolj punk'n'rollovska obarvana gradnja komadov, drugod pa – tudi s kratko minutažo posamičnih komadov – ohranjajo postavke preprostega zvočnega udara in besedilno pretkano upesnjenega sporočila, ki jih prizadevno in občuteno v mikrofon poje, recitira in sika frontman Esad Babačić.

Novi zvok benda z izpostavljenim basom v nekaterih komadih občasno spomni na velikane britanske postpunkovske scene, denimo Killing Joke, ki so, mimogrede rečeno, ravno objavili nov album. Stare komade so Via Ofenziva semtertja spremenili, a le toliko, da so jih zvočno posodobili, hkrati pa so obdržali udarnost in učinkovitost izvirnika. Tako je, denimo, Proleter malce počasnejši, slišimo pa tudi spremljevalne vokale, kar vse skupaj prida komadu na himničnosti, ki pa zaradi ponavljajočih se temačnih vokalov iz ozadja izzveni še bolj brezupna kot pri izvirniku. Temu kultnemu komadu, ki so ga Via Ofenziva umestili na sam konec albuma, sledi še bonus – slovenska različica naslovnega komada Bele rože, napisanega za Vegradove delavce.

Tega smo namreč na albumu najprej slišali v srbohrvaškem jeziku, sporočilo o večni ponižanosti navadnih, manualnih delavcev pa enako boleče zareže v obeh jezikih. Ta komad tudi najbolj izstopa iz nabora novih skladb Vie Ofenzive in upamo si trditi, da bo, čeprav gre za počasno, otožno pesem, postal enako priljubljen kot njihovi najbolj znani stari komadi. Zaradi tematike je umestitev slovenske različice Belih rož za Proleterjem, ki naj bi zaključil album, kajpak več kot umestna in tudi nasploh je bend domiselno prepletel stare pesmi z novimi. In če potegnemo črto: odločna vrnitev kultnega benda, ki se ni prepustil nostalgiji ali obujanju spominov, pač pa premišljeno prepletel staro in novo za današnjo rabo.