Anticon/Big Dada, 2014

V tokratni Tolpi se bomo posvetili škotskemu triu, ki eklektičnost svojih življenjskih zgodb neposredno preslikava v svojo razgibano, raznoliko glasbo. Kolaž žanrov, zvokov in razpoloženj, ki zaznamuje ploščo Dead, je rezultat tega, da je Alloysious del svojega otroštva preživel v Liberiji, Kayus pa v Nigeriji in Združenih državah Amerike. In če je oba vokalista zaznamoval kozmopolitizem, lahko ugibamo, da je na producentu Grahamu Hastingsu svoj pečat pustilo odraščanje v malce bolj surovem predelu Edinburgha, Drylawu.

Young Fathers so varovanci založbe Anticon, ki nas je v preteklosti s pomočjo zasedb, kot sta Why? in Sole and The Skyrider Band, že navduševala z nearhetipskimi podobami hip hopa. Trije Škoti v tej tradiciji nadaljujejo z brisanjem nekaterih relativno ukoreninjenih ločnic med beat in rock glasbo, hkrati pa, kljub temu da zasedba vsebuje le dva MC-ja in enega DJ-a, razvijajo precej bandovski oziroma organski zvok. Precej bolj kot na Shabazz Palaces, ki jih mnogi omenjajo v isti sapi in s katerimi si sicer delijo nekatere afriško obarvane zvočne gradnike, Young Fathers spominjajo na TV On The Radio in na njihove sintetične, a tople vibracije. 

Osredotočanje na spevne, velike refrene in teksturiranje je dobra poteza, saj zelo povprečno rimoklepaštvo potisne v ozadje, kjer postane nemoteče in v vlogi popestritve kvečjemu poskrbi za raznolikost zvočne slike. V kontekstu repanja so omembe vredni kvečjemu kameleonski naglasi obeh pljuvačev, ki skupaj z razgibano kadenco tvorijo soliden nastavek za podajanje zgodbe oziroma dovtipov. Žal so ti resnično preveč mlačni, da bi se vtisnili v spomin. 

Pevski glasovi se gibljejo med nežnim falsetom in surovim kričanjem, vmes se pojavita tudi afektirano R&B-jevsko vokaliziranje in večglasno harmoniziranje. Tako raznolik izrazni aparat poskrbi za to, da prej omenjena toplota, ki zaznamuje Hastingsove klaviature in base, nikoli ni oddaljena od hladne, meglene temíne, ki jo v kombinaciji s kontemplativnimi besedili priskrbijo močna, včasih tovarniška, včasih plemenska tolkala. Esenco zasedbe še najbolj koncizno povzame najboljša pesem z albuma, Get Up, v kateri mladi očetje mešajo popovsko senzibilnost v slogu Alt-J z udarnim, levopolnim beatom in zavijajočo, nemirno melodijo.

Plošča Dead je v času zasedb, kot sta Death Grips in Shabazz Palaces, premalo revolucionarna, da bi si prislužila odlikovanja samo s svojo drugačnostjo. Hkrati je ob izobilju odličnih reperjev, ki nas praktično vsak dan razveseljujejo z novimi verbalnimi biseri, plošča Dead tudi na popolnoma rimoklepaškem nivoju preslaba, da bi jo postavili na polico, rezervirano za tiste najboljše. Vseeno pa gre za popolnoma poslušljiv izdelek, ki v prebliskih najde svoje mesto znotraj z vseh vetrov nabrkljane, rahlo psihedelične in rahlo eksperimentalne alt-pop muzike.