Po šestih letih delovanja različnih skupnostnih pobud v nekdanji tovarni Rog morajo uporabniki njenih prostorov za proizvodnjo elektrike še zmeraj uporabljati agregate. Ta absurd pove veliko o odnosu oblastnikov do sistemske prostorske stiske, a tudi do samoiniciativnosti občanov. Ti pa le izjemoma zavrnejo ustaljeno logiko upravljanja resursov na podlagi svete lastninske pravice, podprte s strukturnim nasiljem.

Kljub oviranim resursom Rog deluje kot prostor eksperimenta na različnih umetniških področjih, z veliko koncertno dvorano za udejstvovanje mladih glasbenikov in nočnim življenjem pod najbolj nedobičkonosnimi pogoji v mestu. Izjemno pomembna je njegova družabna dimenzija, h kateri prispeva zlasti Socialni center kot kraj artikulacije številnih aktivističnih dejavnostih, z jasnim onkraj-nacionalnim in nasploh odprtim pristopom, ki človeka razume kot ultimativno svobodno bitje. Zametek prostega dostopa do skupne blaginje in na solidarnosti temelječe skupnosti enakih je tako danes nedvomno tudi v Rogu.

Spomnimo: osrednji objekt kompleksa je zapuščena tovarna koles, moderna industrijska arhitektura z impresivno funkcionalno zasnovo, a dolga leta propadajoča pred našimi očmi. Ta čas čedalje več ustvarjalnih mladih živi v prekernih pogojih, kljub nakopičenim praznim stanovanjem in lokalom po Ljubljani. Tisti pogumnejši so v Rogu videli priložnost za dejavnosti ateljejev, plesnih vadbišč in prireditvenih prostorov, nakar so se lotili njegovega urejanja skozi aktivnosti, ki so jih usklajevali na skupščinah, po načelih demokracije direktne akcije. Z mestno administracijo so mukoma dogovorili začasno rabo objektov, medtem pa je bil kompleks podvržen planiranju, ki naj bi iz njega ustvarilo center za sodobno umetnost. Vendar se za floskulo o tovrstnem centru, ki naj bi oživel že oživljen! prostor, v resnici skriva zbirokratiziran načrt o vsaj 52-milijonski javno-zasebni investiciji. Ta zaobjema tudi prestižna stanovanja, hotel, gostilne, trgovine in neizogibne garaže. Veliko zasebnega na račun skupnega – tovarna je vse od zaprtja primer špekulacije z družbeno lastnino – bi naj pretežno financiral bogat zasebnik.

A resnično socialne in umetniške dejavnosti niso združljive z logiko profita. Le zakaj bi uporabniki Roga morali naenkrat postati najemniki oziroma se v nasprotnem izseliti? Kje je ovira, da bi bil prostor v uporabo brezplačno? V resnici je ni. Ni pa to seveda zaželena opcija, ker je pač javno-zasebnim vzvodom samoumevno, da je treba tovrstne prostore najprej getoizirati, potem pa jih disciplinirati, narediti všečne, čiste, „kulturne“ in upravljane.

Temu primerno je bil zagnan projekt za revitalizacijo Roga, ki naj bi zagotavljal soudeležbo meščanov, čeprav poteka v tipični menedžerski maniri. Povabilo uporabnikom k sodelovanju pri projektu je zato izzvenelo neprepričljivo ... Nedavno so prek vpletenih strokovnjakov iz tujine v medije priplavale kritike megalomanskega pristopa upravljavcev prenove, ker ne upošteva živih iniciativ, ki v kompleksu že potekajo. Razvoj dogodkov kaže na poskus odtujitve prostora od občanov. Ideja mestne administracije in njenih satelitov o „kreativnih industrijah“ pod plaščem lepe arhitekture ni nova. Pri tem jim najbrž ni vseeno, da Rogove pobude zavračajo neoliberalno logiko na celi črti, saj si prizadevajo za skupno kot ultimativni prostor političnega, to je kraja izmenjave mnenj, žive demokracije in upora proti totalitarnim posegom.

Ravno v tej točki zavrnitve upravljanja od zgoraj in uzurpacije skupne blaginje je treba uzreti fenomen socializacije kot enega nujnih odgovorov na permanentno krizo kapitalizma, ki privatizira dobiček skozi podružbljanje dolga. Z zavrnitvijo banalne estetizacije prostorov skupnega se odpre polje premisleka o njihovi reapropriaciji, ponovni prilastitvi, ki se je, v primeru Roga, skozi ustvarjalno rabo prostorov že zgodila in se še zmeraj dogaja. Skupno je namreč tam, kjer ga aktivno živimo.