20. 2. 2015 – 16.00

"Vsevedna znanost" o moških in ženskah

Pred slabimi tremi tedni so v Dnevnikovi rubriki »Življenjski slog« razkrili znanstvena »dejstva«, ki nas poučijo, kako so v resnici preprosti medčloveški odnosi, še posebej tisti med moškimi in ženskami. Kot kaže je evolucijski biologiji končno uspelo razvozlati misterij spolne privlačnosti. V članku s sugestivnim naslovom »Vsem moškim so všeč dolge noge« namreč izvemo, da so moškim všeč lepe ženske, medtem ko so ženskam všeč bogati moški. Avtorica prispevka Anita Vošnjak se nanaša na različne znanstvene raziskave, pri čemer je njen ključni vir raziskovalka z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU. Po mnenju znanstvenikov imajo omenjene preference povsem razumno razlago: vodilo posameznikove izbire (če je ta izraz še sploh primeren) je njegovo oziroma njeno potomstvo.

Moške privlači ženska lepota, ker je ta »statistično dokazano« povezana z njenim dobrim zdravjem, to pa jo naredi za primerno nosilko potomcev. Potemtakem je privlačnost določenih telesnih lastnosti, kljub zgodovinsko spreminjajočim se standardom lepote, biološko pogojena. Splošno merilo lepote predstavlja telesna simetrija, pri ženskah je še posebej pomembno skladno razmerje med obsegom pasu in bokov, poleg tega tudi dolge noge, majhna stopala in dolgi lasje. Te lastnosti naj bi nakazovale na optimalno koncentracijo spolnih hormonov med odraščanjem in visoko koncentracijo estrogena. Izhajajoč iz Dnevnikovega članka, naj bi moškim poleg videza bila pomembna tudi mladost in spolna neizkušenost ženske, saj naj bi ta zmanjšala tveganje, da bi moški skrbel za tujega potomca.

Ko govorimo o moških, so stvari nekoliko drugačne. Ženske pri izbiri moškega predvsem zanima njegova ambicioznost in premoženje, ki ji sporočata, da bo ta zmožen zagotoviti eksistenco zanjo in njune potomce. Sicer se ženske za moške s tipično »moškimi« telesnimi lastnostmi, ki kažejo znake večje izpostavljenosti testosteronu, odločajo predvsem takrat, ko si želijo spolnih avantur. A ker »že zaradi biološke pogojenosti ženske vlagajo v potomstvo veliko več kot moški«, za dolgoročne zveze raje izbirajo moške z bolj »ženskimi« obrazi, ki nakazujejo na »prosocialne« lastnosti teh moških in bodo najbrž zaradi tega bolj predano skrbeli za njune potomce. Kot vidimo, tokrat nismo izvedeli ničesar novega, saj je znanost le potrdila tisto, kar je človeštvo »vedelo« že od nekdaj. Spolni stereotipi so dobili znanstvene utemeljitve.

Avtorica članka poskuša na osnovi znanstvenih raziskav pojasniti spolno izbiro in spolno vedenje ljudi, a se pri tem ne brani raznih posplošitev in poenostavitev, za katere lahko predvsem upamo, da so posledica nedoslednega prevoda iz znanstvenega v neznanstveni – medijsko-populistični – diskurz. Še posebej problematično je vztrajanje na biološkem determinizmu, na osnovi katerega je človek predstavljen kot neke vrste stroj, ki zgolj opravlja svoje evolucijsko poslanstvo. V tem primeru, ki opisuje odnose med moškimi in ženskami, nas dosledno pozabljanje kulture med drugim pripelje do naturalizacije spolnih vlog in spolne razlike. V osnovi nas navedene znanstvene raziskave želijo prepričati, kako je v biološki naravi ženske, da se postavlja v materialno odvisnost od moškega. V nadaljevanju smo priča pripisovanju primarne starševske vloge ženskam in večjega libida moškim na osnovi njunih spolnih celic. Težnje k esenialističnemu razumevanju spola pa se nam kažejo tudi v nekritičnem enačenju ženskosti s tako imenovanimi prosocialnimi lastnostmi, ki se prenašajo celo na moške bolj feminilnega videza.

Pri vsem tem je zamolčano, da vstop v kulturo pomeni tudi vstop v simbolni sistem, v katerega so vpisana specifična razmerja moči in vrednotenja, ki nam sugerirajo razumevanje sveta. Pri tem ne skušamo zanikati, da je človek tudi biološko bitje, ampak le poudariti, da je njegova »naravnost« vedno že kulturna interpretacija te narave. A ker se to dimenzijo najraje pozablja, se naravo pogosto uporablja kot absolutni argument, preko katerega se legitimizirajo določena razmerja moči in se reproducira obstoječi družbeni red. Za naš primer je zgovorno, da je v družbi materinstvo tisto, kar žensko priklepa na zasebno sfero in hkrati moškemu omogoča nemoteno delovanje v javni sferi, kjer je skoncentrirana družbena moč. Na drugi strani pa promoviranje bioloških razlogov za moško izbiranje lepih žensk in žensko izbiro bogatih moških simbolno reproducira spolno razliko v obliki opozicije med telesom in razumom, v kulturi, ki telo podreja razumu. Kot vidimo, gre za diskurz v katerem je mogoče prepoznati težnje po reproduciranju neenakih razmerij moči med spoloma.

Za konec je potrebno tudi dodati, da gre za reproduciranje razmerij moči med spoloma z znanstvenim diskurzom, ki ima v zahodni družbi visoko legitimnost. Družbeni status znanosti, kot producentke objektivne resnice, ustvarja v javnosti učinek nezmotljive, skoraj »božje« besede, pri čemer se pozablja, da so znanstvene raziskave produkt konkretnih ljudi, konkretnega časa, konkretnih raziskav z izbranimi raziskovalnimi vprašanji in interesi, ki ne morejo biti povsem nepristranska in neodvisna od prevladujoče znanstvene paradigme in ne od dominantnega družbenega diskurza. Potrebno je ohraniti v zavesti, da je znanost vendarle del simbolnega sistema, ki ga reproducira. Glede na vse povedano, pa se kar samo ponuja vprašanje, kako bi znanost pojasnila privlačnost v primeru homoseksualnih razmerij.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.