Neznano življenje človeških možganov

Neznano življenje človeških možganov

Recenzija izdelka
27. 10. 2014 - 13:00

David Eagleman je znanstveno uspešnico Prikrito, ki kotira na številnih lestvicah kot najbolje prodajana knjiga, pisal ob večernih urah, ko se je vračal domov z dela v svojem laboratoriju. Gre za knjigo o neznanem življenju človeških možganov, ki vsebuje številne reference iz pop-kulture, anekdote, fascinantne izsledke znanstvenih raziskav in jezik, ki jo dela dostopno.

Pa vendar je Prikrito več kot le dober vodič za telebane k znanosti o človeškem umu, je delo spodletelega stand-up komika, a priznanega nevrologa, ki opozarja na potreben ponovni razmislek o tem, kako bomo znanstveno opisovali možgane. Gre za zapise znanstvenika, ki ne mara prehitre zadovoljitve z eno samo rešitvijo. Eagleman je namreč človek dopuščanja odprtih možnosti, in če kot znanstvenik naleti na vprašanje s pomanjkljivim odgovorom, ga v svojem prostem času išče skozi pisanje znanstvene fantastike, katere zaključki v mnogih primerih niso nič manj verjetni kot zaključki novodobne znanosti. Medtem ko se nekateri vedejo, kot da je znanost tik pred dokončno razrešitvijo pomembnih problemov, sam poudarja, da vemo tako malo, da ne moremo izločiti nobenih idej, pa naj bodo še tako neverjetne.

V prvem poglavju, ki ga naslovi Nekdo tiči v moji glavi, vendar tisto nisem jaz, odpira vprašanje, če so Pink Floydi brali Junga. No, stran od prodajnih manevrov pa v svojem bistvu predvsem pokaže, da je poseganje zavesti v dogajanje pod površjem počasno in včasih sploh nemogoče. Velikanska večina vsega, kar se dogaja v našem duševnem življenju, ni pod nadzorom zavesti. Zavestni um ni v središču dogajanja v možganih. Nasprotno, nahaja se na oddaljenem robu, kjer lahko sliši le občasen šepet o dogajanju.

Kasneje se Eagleman osredotoči predvsem na našo sliko o zunanjem svetu, ki ni vedno pravilna. In sicer precej podrobno razdela vid kot konstrukt možganov, katerega edina naloga je, da nam postreže koristno informacijo za naše potrebe - recimo da nam pove, kje so zreli sadeži in kje potencialni partnerji. Optične iluzije nam prav tako razkrivajo ta globlji koncept: da so naše misli tvorba mašinerije, v katero nimamo vpogleda, da ostajamo slepi za spremembe, da ne zaznavamo tistega, kar je okoli nas, ampak zaznavamo, kar nam rečejo možgani, ki si, da varčujejo s časom in razpoložljivimi viri, pomagajo s predpostavkami, in poskušajo videti zunanji svet ravno toliko dobro, kot je treba.

Eagleman odkriva princip nedostopnih mehanizmov in bogatih iluzij pri tem, kaj mislimo, čutimo in verjamemo, ter skozi zanimive eksperimente kaže, da imamo do stvari, ki so avtomatizirane, vse manj zavestnega dostopa. Vmešavanje zavesti v izvajanje opravil pa pogosto prikaže zgolj kot motnjo. Kljub temu da med tistim, kar vedo vaši možgani, in tistim, do česar lahko dostopa vaš um, zija velikanski prepad, pa je v našem celotnem znanju vloga zavestnega razuma velika. To pa zato, ker je velik del tistega, kar se je nabralo v nezavednem delu možganov, tja prišlo kot posledica zavestnega načrta. Eagleman nam pokaže, da se koristni programi vgradijo v možganska vezja in ko so enkrat tam, ne moremo več do njih. Zavest pa je tista, ki nam postavlja cilje, kaj naj se vgradi v živčevje.

»Tiste vrste misli, ki jih lahko mislimo«, na primer o privlačnosti, so torej del evolucijskega programa, na katerega so pripete oči. Če te oči pripadajo žabi in če oseba cel dan stoji pred žabo, lahko tudi gola, ne bo deležna zanimanja, morda le malo sumničavosti. Privlačnost je torej vgrajena v tisto, kar je ustrezno za našo vrsto. Možganska vezja so narejena tako, da povzročajo vedenje, ki je potrebno za naš obstoj. Naše biološke zmogljivosti določajo, kaj lahko izkusimo, kar je v nasprotju z naivnim prepričanjem, da nam oči, ušesa in prsti dajejo objektivno sliko o svetu. Vsak organizem ima svojo zaznavano okolico, ki zanj predstavlja vso objektivno resničnost »tam zunaj«. Evolucija je skozi čas izdelala programe, ki sestavljajo instinkte, ti pa uravnavajo naše vedenje in s trdo roko usmerjajo naše razmišljanje.

Pomemben koncept, ki ga Eagleman še obravnava, je, da so možgani ekipa tekmecev, da razum torej vsebuje mnogoterost, zaradi česar se lahko jezite nase, smejete samemu sebi in s samim sabo sklepate Odisejeve pogodbe. Zato smo lahkomiselni, ko pravimo jaz, kot da bi bil jaz en sam. Na primer ohranjanje skrivnosti je tovrsten boj med tekmujočima strankama v možganih. En del je za razkritje in drugi proti, in samo v tem primeru gre za skrivnost, in ne za dolgočasno dejstvo ali dobro zgodbo.

Eagleman na koncu svojega dela Prikrito odpira tudi vprašanje, kaj za družbo pomeni ta nedostopnost podzavestnega dela možganov in opozarja na nove možnosti prevzgoje v pravosodnem sistemu. Iz razumevanja, kako možgani resnično delujejo in zakaj pri enem delu prebivalstva ne deluje nadzor nad impulzi, lahko razvijemo nove strategije za krepitev dolgoročnega odločanja. Išče torej potencial za bolj razsvetljeni sistem prisojanja kazni – problematični koncept krivdne odgovornosti pa nadomešča s sistemom, obrnjenim proti prihodnjim izboljšavam.

Kljub temu da Eagleman meni, da je biološki pristop odličen, opozarja tudi na njegovo nezadostnost. Poudarja, da so okoliščine, ki nas naredijo take, kot smo, zelo kompleksne, in da znanost še ni blizu tega, da bi razumela. Človek sam namreč ne more izbirati niti svoje narave niti okolja za odraščanje in tako tudi ne njunega medsebojnega delovanja. Podedujemo svoj genetski material in rojeni smo v svet, ki si ga ne moremo izbrati. Zato teorijo o človekovi naravi ne moremo reducirati na kemijo in fiziko. Razumeti moramo njen besednjak pojmov: evolucija, tekmovanje, nagrajevanje, poželenje, ugled, pohlep, prijateljstvo, zaupanje, lakota in tako naprej. Zato delci v živčevju ne morejo pojasniti vsega človeškega izkustva, tudi možgani niso edini biološki akter pri določanju. Možgani so le vrh gore, ne pa tudi vsa gora. Kadar govorimo o možganih in obnašanju, je to le okrajšava za veliko širši sociobiološki sistem. Zato je sledenje enosmerni cesti proti vse drobnejšim detajlom zmota redukcionizma in past, v katero se ne smemo ujeti. Ko vidite slogan, kot je »vi ste tisto, kar so vaši možgani«, ga ne smete razumeti dobesedno: da nevroznanost obravnava možgane samo kot zapleten sistem atomov ali nevronsko džunglo.

Prihodnost proučevanja razuma leži v dešifriranju vzorcev aktivnosti, ki se dogajajo nad tem in ki jih usmerja tako notranje dogajanje kot interakcija z okoliškim svetom. Kot je v svojem delu Življenjske črte poudaril že biolog Steven Rose, nosi ideologija redukcionizma dve pomembni družbeni posledici: družbene probleme pomika na raven posameznika namesto raziskovanja družbenih korenin problemov; in drugič, preusmerja pozornost in financiranje od družbene ravni k molekularni.

Rdeča nit knjige se torej plete v smeri, da nismo mi sami tisti, ki krmarimo čoln našega vedenja, vsaj ne v tolikšni meri, kot verjamemo. Velik del tega, kar smo, je zunaj naše izbire in zunaj našega mnenja. Zato poznavanje samega sebe zahteva spremembo pomena glagola poznati. Zavedati se moramo, da je naš zavestni jaz le majhna sobica v palači možganov in nima veliko vpliva na realnost, ki nam jo predstavijo možgani. Kdo smo določajo namreč plasti zunaj nadzora naše zavesti in nekateri dejavniki segajo v čas pred našim rojstvom. Kdo lahko postanemo je določeno v molekularnih zgradbah in krmilo naše ladje obrača podzavestni del možganov, ki je proizvod neštetih generacij naravne selekcije in vseživljenjskih izkušenj.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.