Obrisi ničejanske levice

Obrisi ničejanske levice

Recenzija izdelka
14. 1. 2015 - 13:00

Nietzsche se v svojih tekstih kot tudi v svojem življenju vselej potika po nekem nevarnem, prepadnem robu, pravzaprav po več robovih hkrati: veliko lahkotno zdravje, iz katerega bruhajo črke, se vedno znova prevesi v molčečo in zateženo bolezen, tisto najbolj progresivno in svobodno se vselej že meša s prvimi znaki nestrpne jeze in resentimenta. Toda tovrstno pozicioniranje in orientiranje v prostoru ni za Nietzscheja nikakršno zunanje naključje ali nekaj nepomembnega za misel. Nasprotno, misel se vselej dogaja le na robu, v vmesnosti med dvema, zgolj na videz oddaljenima dialektičnima nasprotjema. In prava misel vselej sili v neznano in nevarno, preko lastnega roba, v tanko območje nerazločljivosti, a nikoli ne povsem na drugo stran molka in bolezni.

Nič drugače ni z Niezschejevo ambivalentno percepcijo skozi zgodovino: z njim so bile, poleg nekaterih čudovitih stvari v svetu umetnosti, kulture in filozofije, navdahnjene tudi nekatere najbolj neumne in bolne politične ideje dvajsetega stoletja. Tako se pogostokrat zdi, da nas je izkušnja naučila, naj Nietzscheja zaradi nejasnosti, dvoumnosti in enostavnosti zlorabe ne mešamo v politiko. Toda, če misel hoče preko roba, če sta vrtoglavica in nevarnost znaka prave smeri, potem seveda ne moremo mimo tega, da ne bi vedno znova skušali politizirati Nietzscheja. Deleuzova interpretacija lahko poleg Foucaultove služi kot orientacija pri nekakšni nekonservativni prisvojitvi Nietzscheja ali, kot enigmatično pravi Eva Bahovec, pri osnovnem zarisu ideje »ničejanske levice«. Pri tem seveda ne gre za to, da bi v interpretaciji čez Nietsczhejeve tekste potegnili nekakšno razmejitveno črto med zdravim in bolnim in politično korektno izključili vse tiste, na prvi pogled rahlo nestrpne pasuse o judih, Nemcih, kristjanih, ženskah, socialistih, anarhistih in še marsikom. Vprašanje je, kako vsi ti primeri funkcionirajo, kaj predstavljajo, kakšna je njihova strateška umeščenost znotraj širše argumentacije. Sledeč Nietzscheju, moramo ostajati na nevarnem robu, vzeti celoto misli takšno, kot je, brez apriornih in moralističnih izključevanj. 

Kam bi torej lahko bila usmerjena levici imanentna ničejanska kritika? Kaj je najbolj očiten problem leve politike iz ničejanske perspektive? Nič drugega kot globoko zakoreninjena moralnost, humanističnost in racionalnost, kar je v končni fazi eno in isto. V samem argumentacijskem jedru pogostokrat najdemo nereflektiran Sokratski optimizem: »Vrlina je vednost, grešiš samo iz nevednosti.« Dobro je misliti in misel je dobra: prava misel denimo razkrije, da v svetu obstaja nepravičnost, neenakost in izkoriščanje in samo to razkritje naj bi bilo dovolj, da se misel postavi na stran egalitarnosti in pravičnosti, torej na pravo stran. Misel postane prepričana vase, samozavedna in samozavestna glede svoje dobre pozicioniranosti: varovati se mora vsakega roba, vsakega zdrsa in ostajati statična v centru racionalnega in moralnega »cogita«.

Toda, če podvomimo o tovrstnem enačaju med mislijo in moralo, kako pokazati, da se denimo Marxovega Kapitala ne sme brati kot knjige nasvetov za kapitalista, v stilu - »izkoriščaj maksimalno, pri tem pa pazi, da se bo delavni razred lahko reproduciral«? Zakaj bi nas samo spoznanje, da obstajata naraščajoča neenakost in izkoriščanje, sililo k sklepu, da morata biti tudi odpravljena? Če izključimo teleološko nujnost revolucionarne zmage - kaj nas poleg morale sili k temu, da se ne pridružimo privilegiranim izkoriščevalcem, k temu, da se ne zgolj povzpnemo višje znotraj že obstoječega reda? Ali je nemara imel Nietzsche v mislih nekaj podobnega, ko je trdil, da je treba »močne vselej braniti pred šibkimi«, in ali drži Russelova teza, da se Nietzschejeva političnost vselej zvede na določeno obliko konservativne aristokratskosti?

Zdi se, da lahko v Deleuzovi interpretaciji najdemo izhod iz zagate, vendar se to ne zgodi z vzpostavitvijo neke nove, superiorne oblike moralnosti, temveč na nasprotnem koncu, torej strikno na terenu Nietzschejeve in Spinozove amoralnosti ter s preoblikovanjem samega pojma moči. Treba je braniti močne, toda moč ni enostavno tisto, kar je na oblasti. Ravno nasprotno: »naši gospodarji so sužnji, ki slavijo zmago v univerzalnem postajati suženj«. Oblastiželjnost je patetična, sama želja po priznanju gosposkosti je znak sužnosti. Samo kadar slavi zmago nihilizem, volja do moči ne pomeni več ustvarjati, ampak »hoteti moč, želeti dominirati«.

Toda Nietzsche zavrača univerzalnost sklepanja iz nasprotja: da so na oblasti sužnji, ne pomeni enostavno, da so vsi podrejeni gospodarji, ki bi v resnici morali priti na oblast. Prav tako vsakršno zahtevo po izenačenju gospodarjev in sužnjev označi za refleks morale šibkih. Hierarhija in razlika, ki se z njo vzpostavlja, sta neodpravljivi, četudi sta v realnosti obrnjeni na glavo. Treba je najti »pravo« hierarhijo, iz katere izhaja Deleuze, prvotno hierarhično razliko med aktivnimi silami ustvarjanja in prebijanja ter reaktivnimi silami prilagajanja in podrejanja obstoječemu.

Z drugimi besedami: zavreči je treba moralo v najširšem smislu, kar pa ne pomeni, da je vse enakovredno ali brez vrednosti. Ohraniti je treba selekcijsko in hierarhično funkcijo, le da ta ni več podrejena univerzalnosti morale, temveč ravno nasprotno, izključuje vse, kar je moralno in reaktivno. Nemogoče se je izogniti izključevalnemu boju, nemogoča je zmaga in hierarhični dvig »nas vseh«, kot se pogostokrat glasijo univerzalistične krilatice, ne da bi bilo v boju nekaj izločeno. Če je kaj univerzalno, je univerzalen le boj sam in še to na zelo specifičen način: z Nietzschejeve perspektive je namreč nemogoče določiti dve veliki strani tega boja. Nemogoče je enostavno potegniti veliko demarkacijsko črto, enotno bojno linijo med stranjo dobrega, racionalnega in moralnega »cogita« in fašistično zlo zunanjostjo, četudi je postavitev teh poenostavljajočih koordinat morda najbolj žgoča in univerzalna želja »nas vseh«. Nasprotno, bojne črte se lahko oblikujejo le preko konfliktne prakse, ki se mora pomnožiti na vseh nivojih, se drobiti in sproti spreminjati.

Boj je na specifičen način že zmaga, saj je zmaga reaktivnih sil le drugo ime za molčeče prilagajanje pravilom obstoječega, torej odsotnost boja. To sicer ne implicira, da je vsak boj na »pravi« strani, kar bi nas spet pripeljalo do zmage določene, četudi bojne, moralnosti. Nasprotno, vsak boj se vrši na singularnem prizorišču, kjer je nemogoče ločiti sovražnika od prijatelja, saj je ravno sovražnik za Nietzscheja predpogoj boja, torej paradoksno tudi največji in nujno potrebni prijatelj.  

Deleuzovo delo Nietzsche, ki je sicer avtorjeva druga knjiga o tej temi, je razdeljeno na tri dele - življenje, delo in slovar pojmovnih oseb. Vsebuje pa tudi Deleuzove izbrane odlomke iz Nietzscheja in spremno besedo Eve Bahovec. Delo je prevedla Jelka Kernev Štrajn, prebral Jernej Kaluža. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.