Kdaj ste nazadnje videli dober muzikal? Še bolje, kdaj ste nazadnje sploh videli muzikal? Nekdaj temeljni kamen Hollywooda je v povojnem filmu padel v zaton. Na trenutke je priplaval na površje: od Boba Fosseja v sedemdesetih, Travolte v osemdesetih in [mulan ruža] Moulin Rougea na prelomu tisočletja. A to so občasni preboji in ne stabilna donosnost, kakršno je žanr zagotavljal v svojih zlatih letih. Kje je muzikal danes? Zagotovo so njegovi delci sem in tja preživeli, a morda ne tam, kjer bi jih pričakovali: Magic Mike ni muzikal, si pa njegovo formo izposoja in preoblikuje v nekaj lastnega. Disneyev Frozen spominja na muzikal, morda to tudi je, a ne takšen, kot smo ga vajeni. Namesto v komediji in romantiki najdemo muzikal drugje: na televiziji (Glee), v animaciji (Disney), v grozljivki (Sweeney Todd). Muzikal je živ, a daleč od svojih korenin.

Če je muzikal živ, zakaj bi ga bilo treba obuditi? Konec avgusta je na beneški festival priletel tretji celovečerec [dejmijena šazela] Damiena Chazella La La Land. Že Chazellov predlanski Whiplash je kazal simptome muzikal forme: učitelj in učenec jazza, newyorška glasbena akademija, priprave, glasbeni intermezzi in veliki finale, zaključni nastop. Če bi Miles Teller v vlogi protagonista zraven še pel in plesal, bi sinopsis zlahka zamešali z enim od Astairovih, morda v režiji kakšnega Stanleya Donena. Saj veste: novinec se v iskanju uspeha in denarja preseli v Kalifornijo, se tam počasi vzpenja po hollywoodski hierarhiji – od statista do stranske vloge in naprej – dokler končno ne dobi svojega big breaka, svojih petnajstih minut slave.

Ampak Chazelle ni Stanley Donen, kolikor močno si to morda želi. O La La Landu je bilo po premieri v Benetkah in gala projekciji v Torontu slišati marsikaj. Preporod hollywoodskega muzikala, končno! Vrnitev h klasikom, oživitev mrtvega žanra! Jacques Demy za digitalno dobo! Ti opisi niso napačni. Chazelle je brezsramen nostalgik, La La Land pa v osnovi le reciklaža že videnih likov, prizorov, motivov.

Kljub nekaterim opisom to ni film, ki bi se trudil posodabljati: Chazelle se ne zadovolji z novimi oblikami muzikala v Disneyeve risankah, v TV serijah, v družinskih fantazijah. On hoče the real deal, pravo stvar, in le-to tudi prinese. Otvoritvena sekvenca, bravurno orkestriran skupinski ples na avtocestah Los Angelesa, ne cilja na realizem, temveč na spektakel, in tega zlahka dostavi. Koordinacija več sto teles, na katera bi bil ponosen še Busby Berkeley, in nevarno nalezljiva melodija – te smo v sodobnem muzikalu pogrešali, in Chazelle to ve.

Ryan Gosling in Emma Stone sta za vlogo kot narejena. On je nadobudni klaviaturist, ona pisateljica in igralka. Oba sanjata slavo in glamur zabavne industrije. Ona je barista v hollywoodskem Starbucksu, on pianist v restavraciji. Skupnega nimata nič, razen nebrzdane potrebe po lastnem uspehu. Njegov, Sebastianov cilj je odpreti lasten jazz bar, imenovanem kakopak po sebi – »Seb's«. Njej, Mii, jazz sploh ni všeč. Ona bi najraje na svetu napisala, režirala in odigrala lastno monodramo; ko se želja uresniči, se Seb na premiero sploh ne prikaže. Skupno imata torej potrebo po uspehu, a to kakšnem: kot par bosta uspela le, ko bo uspelo vsakemu posebej. Do takrat sta drug drugemu le ovira in konkurenca, le ena izmed grbin na poti do cilja. Ko gre za individualni uspeh, se razmerje potuhne v ozadje.

Smo od ustvarjalca Ritma norosti sploh pričakovali kaj drugega? Če smo ob gledanju slednjega morali prenašati le enega junaka, ki bi za lasten uspeh naredil vse – prav vse –, smo v La La Landu fasali dva. Gosling in Stone sta za vlogo popolna, a ne nujno prikupna. V njunem La La svetu vlada neomajna sebičnost, in ne sočutje; hladna neganjenost namesto topline.

Če ste mislili, da je že Ritem norosti dovolj jezen in nestrpen, počakajte šele na La La Land! Chazellov svet je brutalen, neusmiljen; solidarnosti, podpore in pomoči tu ni videti, niti med zaljubljenci. Kljub muzikalovi tradicionalni nagnjenosti k ljudskosti in romantiki pa Chazelle za človeške odnose ne najde prostora.

Seveda, uspeh protagonista, bodisi Freda Astaira bodisi Ryana Goslinga, za hollywoodski muzikal ni novost. Protagonist je in je vedno bil na prvem mestu; z njim gledalec sočustvuje, za njega vse do konca navija. A herojev uspeh s sabo nikoli ni prinesel ravnodušnosti do uspeha drugih. Ko Astairu uspe mojstrsko izpeljati premierno predstavo, smo seveda navdušeni zanj, a hkrati nam ni vseeno za uspeh same predstave. Stranski igralci ostanejo v ozadju, a tam vseeno igrajo pomembno vlogo, katere se zaveda tudi Astaire. V evforičnem finalu ne ploskamo le njemu, ampak vsem: predstavi kot kolektivu. Prav tu se skriva utopičnost muzikala: tudi če je v zunanjem svetu prevladal mrki liberalizem, je svet muzikala drugačen. Nalezljiva moč pesmi in plesa odpira pot solidarnosti in demokraciji; skupnost prevlada nad posameznikom.

Stranskih igralcev v La La Landu ni, niti ni več utopije. Mia in Sebastian sta solo performerja, dobesedno, on pianist in lastnik kluba, ona monodramatik. Za svoje predstave ne potrebujeta nikogar, skupnosti ne potrebujeta več. Chazellova vrnitev h koreninam žanra je premišljena, a na nekaj je vendarle pozabil. Temelj muzikala ni le pesem, temveč vedno hkrati že utopija, idealistična misel, da je drugačen svet vendarle možen, pa tudi če le v petih minutah plesa po ulici. La La Land je muzikal fantazije in spektakla, a hkrati muzikal brutalnega realizma, neoliberalizma. Chazelle naj bi muzikal »posodobil«, ga priredil novim razmeram na trgu dela in finančnega kapitala. A prav s tem je izgubil tisto, kar je bilo muzikalu vedno najbolj pristno: njegovo utopično sanjavost o nekem drugem, morda prijetnejšem svetu. La La svet je naš svet; svet, iz katerega Chazelle ne najde izhoda.