Opne

Opne

Recenzija izdelka
22. 12. 2016 - 13:00

Po “dolgometražnem” prvencu – še prej je izdal chapbook [čepbuk] - Blaža Božiča, naslovljenem Potem si vranice odprli na nežno valujoči livadi, izdanem leta 2013 pri KUD France Prešeren, je bila njegova druga pesniška knjiga lahko eno pristnih pesniških pričakovanj. V Vranicah, ki so prinesle poetove precej zgodnje pesmi, pogosto pisane že v poznem najstniškem obdobju, je bilo namreč brati eno najintenzivnejših pesniških rab slovenskega jezika. Zdelo se je, kot da te pesmi premoščajo prepad med besedami in rečmi, da s svojim delom prispevajo do mesta, kjer se materialnost slednjih vpisuje v kognicijo, ga razkrivajo, razstavljajo in nato jezik začnejo rabiti kot material s povsem unikatnimi možnostmi uporabe. Pokazal je na singularnost dogodka pesniškega jezika in s tem odpravil sholastično prepričanje o Prešernu kot največjem mojstru slovenskega jezika. Mit je postavil izven dosega relevantnih vprašanj, poezijo pa pokazal kot skrajno egalitarno prakso, pesniški jezik kot dobrino, do katere lahko dostopa vsaka pesnica ali pesnik, tudi, če piše o zarjavelih vagonih in tudi če piše banalno postsocialisitčno depresijo.

In pričakovanje druge zbirke je bilo vsekakor upravičeno. A zdi se, da bi si obe knjigi lahko izmenjali naslova. Osišče prve je pesnjenje v smeri od znotraj navzven. Je pesniško vstopanje v prostor, uprostorjenje pesmi, multipliciranje objektov v prostoru. Zato je bila utemeljitev nagrade zlata ptica, ki jo je pesnik prejel, povsem upravičena – v njej je pisalo, da je v knjigi Ljubljana dosegla status metropole. Tu jezik mapira – in obenem vzpostalja - mesto, zato bi bil K območnim poročilom zelo ustrezen naslov knjige. V drugi knjigi pa je smer intenziviranja jezika nasprotna, namreč od zunaj navznoter. Te pesmi – ravno tako pogosto stare tri ali štiri leta - govorijo prvenstveno o notranji krajini, o čustvih in duševnih stanjih.

A na nobenem mestu ne postanejo sentimentalne, niti ni nikjer njihov namen nekakšna deskripcija čustva. Jezik tu potuje med površino knjige in surovim čustvom ter slednjega obravnava kot material, na podoben način kot je materialn obravnavan v prejšnji knjigi. Iz njega gradi nekakšne tanke opne, ki valovijo med površino knjige in notranjim doživljanjem – nekakšne nežno valujoče livade. Skozi njeno tankost lahko slednjega zamegljeno vidimo, a jasno je, da je to, ker mu je odvzet material za gradnjo te jezikovne opne, že preoblikovano, da je moč pesmi preoblikovala notranje organe – da je odprla vranico. Ta opna pa je nov organ, kot livada nam dopušča, da se sprehodimo po njej, kot valujoča daje občutek vznemirljivosti, podobno kot bi hodili po nekem ogromnem in zelo krhkem trampolinu.

Intenzivnost rabe jezika prinese številne neologizme, vratolomne fraze in genialne verze. A zdi se, da cilj knjige ni nikakršna genialnost – genialnost je njen stranski produkt. To lahko sodimo po tem, da je ta genialnost razločena od stereotipno pojmovanega mojstrstva. Ne gre za glancanje in pakiranje pesmi, nasprotno, gre za to, da se opna širi onkraj meja pričakovanega, to je tudi onkraj meja mojstrovin, dolgotrajno pisanje pesmi, ki ga lahko razberemo po letnicah pod njimi, pa sledi iz napora vzpostaviti takšne nežne opne, da se ne raztrgajo. Če so mojstrovine nujno mrtve, so Območna poročila živa, vztrajajo kot nekakšna čuteča entiteta. Ta na nas, ko hodimo po njej, deluje refleksivno, po njenih poteh se nam odpirajo lastne vranice in začnejo vstopati v opne posameznih pesmi. Spomine na naša doživljanja, naša čustva investiramo semkaj. Tako si telo pesnika in telo bralke ali bralca stojita nasproti kot radikalno enaki, a enaki tudi v svoji ubogosti, v tem, da ju pesem povzdiguje. Zato si tega, kar je mogoče brati kot tako imenovano hermetičnost, nikakor ne gre razlagati kot pesniški elitizem, ravno nasprotno: napor tega jezika izhaja iz nečesa, kar je v izhodišču antielitisitčno. Branje zna biti zahtevno ravno zato, ker je zahtevno izstopiti iz pesniškega elitizma, ker zahteva čiščenje notranjih organov, odstranjevanje oziroma preoblikovanje tistega jezikovnega materiala v nas, ki je obči, ki vklepa v horizonte pričakovanega in možnega. Zato je prav, če se bralka in bralec potrudita toliko kot pesnik.

Na tem mestu bomo izkoristili še biografski podatek, saj je ta veliko prispeva k razumevanju Božičeve poezije. Božič je namreč slovensko-nemško dvojezičen, po ljubljanskem undegroundu pa se širijo podatki, da govori več kot deset jezikov. Če se zdaj vrnemo na začetek in na vprašanje pesniškega, rabe slovenščine ter mita ... Podatek, ki smo ga omenili, v zvezi s to poezijo, spet ne vstopa v igro vprašanja nekakšnega bogatenja jezika. Božičeva raba jezika je manjšinska zato, ker je dvojezična, zato, ker govori toliko jezikov. Njegova pesniška operacija, samooperacija pesnika je mogoča tudi zato, ker je v tem mnoštvu jezikov, ko se izpostavljajo njegove podobnosti in razlike, mogoče opaziti, da ima naravni človeški jezik toliko vrzeli, da mu neki del pomena vedno uhaja in se njegovi odkruški pletejo po periferijah, stranskih produktih posameznih jezikov, in da se ti stranski produkti in periferije jezikov, če imamo vpogled vanje, v pesništvu kažejo kot nekaj, kar je skupno vsem, ker se v vseh dopolnjuje. Njihova radikalna nezmožnost izreči vse, kar bi človek želel izreči, jih dela sorodne, ta njihova partikularnost v poeziji nastopa kot univerzalnost. Zato je tudi singularnost Božičeve poezije univerzalna in tako je tudi z vsako poezijo, v kateri je mogoče prepoznati vsaj del vokacije, ki buhti iz Božičeve.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Čestitke Blažu, verjamem, da je sprovedel sijajen material!

"kot zadnjič za maksijem folk ga v petek pije na hard

korito, mesec naprede brnenje hladilnika iz svetlobe, korito, ”dol-

v-napušč”, božja stopala. po alkoholu je bolje bruhati jebeš stekleno

pot ki objema stopala".... /odlomek vzet s Poiesis/ Jebe se mi za to steklenično poezijo, in podobno "genialnost".Več kot deset jezikov ni v premem sorazmerju s kvaliteto te poezije, tudi znanje stotih jezikov je lahko premalo za eno samo genialno pesem, starogrški jezik in primerjalno jezičenje nista obrodila v pesniškem iustvarjanju nič. Skratka moje mnenje je povsem nasprotno, "sproveden material" je daleč od sijaja.Univerzalnost pa sta tudi smetnjak in iztrebek, v svoji singularnosti sta bolj genialna od obeh, avtorja in recenzenta....

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.