STRUKTURA OTROŠKE TRAVME | Radio Študent

STRUKTURA OTROŠKE TRAVME

Recenzija izdelka
30. 12. 2016 - 13:00

Za uverturo nekaj klasičnega naštevanja, da se pač ve, kdo, kje in koliko. Zbirka sedmih zgodb Noben glas, ki je izšla pri zbirki Beletrina, je že sedma kratkoprozna knjiga v vrsti dvajsetletne kariere Suzane Tratnik, a za avtorico pričujoče recenzije hkrati prvo srečanje z njenim pisanjem. Opus pisateljice, prevajalke, publicistke in legebitra aktivistke se sicer razteza še čez dva romana, otroško slikanico, monodramo ter radijsko igro pa tudi tri dela s področja lezbičnega aktivizma v literaturi in slovenskem prostoru. Ni švoh in ga je mogoče fino razbrati z njene lične spletne strani.

Avtorico je pri pisanju Nobenega glasu vodila strukturna in dogajalna naravnanost. Kot omenjeno, je knjiga skupek sedmih zgodb, ki pa so bolj ali manj enako dolge in imajo v podstati sorodno shemo, zato tudi celota učinkuje kot niz inačic v variaciji. V vseh nastopi enaka skupina protagonistov, prvoosebna neimenovana mlada heroina, osnovnošolski otrok na pragu najstništva, vedno v relaciji do staršev in starih staršev, včasih pa tudi do širšega sorodstva ali šolske profesorice in sošolke rivalke ali zaveznice. Prostor in čas za junakinjo nista bistvena označevalca, po navadi je sicer nakazano, da odrašča v socializmu nekje na meji med ruralnim in urbanim, ampak kar jo najbolj afektira, so travmatični doživljaji smrti, družinskega propada in nerealiziranih otroških želja.

Notranje ogrodje zgodb pravzaprav izkazuje smisel avtorice za izgradnjo standardne žanrske zgradbe kratke zgodbe ali novele. Prizor z začetka se po navadi stakne s finalom na koncu, ki ga včasih izpelje tudi z efektom presenečenja. Pred tem zaključnim razpletom dogajanje vedno klimaktira v najbolj travmatičnem doživljaju, do katerega so se postopno pletli vsi manjši motivi ter pripetljaji in tako sčasoma pridobivali na pomenu. Vsebinsko jih vseeno uspe ravno toliko niansirati, da se bralec še ne prenaje.

Le ena zgodba zaide v tretjeosebni položaj, še vedno pa atmosfera s tem premikom ne dobi drugačnih tonov. Bralec skupaj s heroino vstopa v njen doživljaj, ki ga posreduje skoraj kot depersonalizirana tretjeosebna opazovalka in pripovedovalka same sebe, ki prvi glas bolj imitira in ne deluje kot notranji monolog. Zato tudi, ko se optika obrne, občutek ostaja enak.

In zakaj heroina? Pa tamala je individualistka, pritajena premetena upornica in samoizobčeni osamelec. Tratnikova tako njene kot karakteristike vseh oseb nakazuje skozi dekličine hudomušne in pikre pripombe ali pač skozi samo dogajanje. Sorodstvo je stereotipno zagamano in voha zgolj denar njenih starih staršev, babica je bodisi nabrita matrona ali tečna in posesivna umirajoča avtoriteta, mama je pač žena ali zapuščena žena, s katero končata v najemniški garsonjeri, oče pa pijanec ali prešuštnik. Po eni strani brezčasna klasika iz bere literarnih likov torej, ki so vzhajali na avtobiografski podlagi, ampak to za bralsko izkušnjo v bistvu sploh ni relevantno.

Ta psihologizacija protagonistov ravno tako niti ni relevantna, je v drugem planu, med tem ko je premočrtna sila zgodb dekličin vstop v travmatično izkušnjo, ki omogoča strukturacijo dogajanja. Nekatere teh travm so obče, med tem ko prva zgodba z doživljanjem umiranja babice zaradi finalnega špika funkcionira kot nekakšen literarni primer sicer likovnega motiva memento mori. Bolj specifična je zgodba, ki je naslovila še celoten zbir, kjer pričamo njeni gonji za glas v zboru in nastop na občinski proslavi. V tej in še nekaterih zgodbah dogajanje prestopi tudi v fantastične momente, po navadi ravno v fazah, ko se njen stres tako stopnjuje, da sproži fantazije oziroma halucinacije, ki so del same travme ali pa ji omogočajo, da jo prenese.

Na podlagi te zgodbe je v spremni besedi in še kje mogoče zaslediti umestitev knjige v manjšinsko tematiko. Tratnikova je sicer res angažirana intelektualna aktivistka in v tem delu ima heroina občasno tudi maskuline in lezbične lastnosti, ampak v nobeni opciji niso literarizirane s stališča deprivilegiranega manjšinskega subjekta. Zgolj sam pojav homoseksualnih motivov še ne zadosti, da bi vsebina zgodb spadala pod manjšinsko tematiko, saj nobena od travm v tem zbiru zgodb ni izšla iz tenzije med dekličinim lezbištvom in okoljem ali pa kakšno drugo manjšinsko diskriminacijo.

Kar pa seveda ni očitek Tratnikovi. Zbirka je kljub temu primer klenega, skoraj že lapidarnega realizma, s prestopi v fantastične momente in izkazuje zlasti čut ter mero za izgradnjo dogodka v kratki zgodbi.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.