S plesno predstavo Mamele Nyamze je v torek svoje odrske deske pospravil 19. festival sodobnih scenskih umetnosti, Exodos, ki se je letos geopolitično in geoumetniško usmerjal na Afriko. Tematski in konceptualni fokus festivala se je imenoval Bodoči arhivi: fokus Afrika, kuratorsko in selektorsko žezlo pa je bilo zaupano Janu Goosensu. Ta je ponavljal, da namen festivala ni arhiviranje neke monolitne identitete afriške umetnosti in izkušnje nasploh, temveč, ravno obratno, vzpostavljanje nekega prostora, kjer povezave med različnimi uprizoritvenimi praksami in realnost, imenovana Afrika, niso določene vnaprej, ampak na nek način šele postajajo. Afrika tako ni nekaj, kar obstaja, temveč nekaj, kar šele postaja. Tako lahko tudi razumemo geslo Achille Mbembeja in Rema Koolhaasa, ki pravita: »svet dohiteva Afriko, ne pa obratno«.

Afrika je tako ime za tisto, kar še ni, kar šele postaja, pa tudi za to postajanje samo. Kajti tisto, kar je, ne moremo razumeti mimo kolonialnega in postkolonialnega ustroja današnjega sveta, ki Afriko že na pomenski ravni zapira v točno določeno identiteto. Ob tem pa se zastavlja tudi vprašanje, kako v tem smislu sploh misliti in kaj sploh je afriška umetnost, še posebej uprizoritvena in scenska umetnost. Zgodovino uprizoritvenih umetnosti namreč ne moremo misliti mimo kolonialnega konteksta. Spomnimo se samo na nastanek performativnih praks, ki so bile bistveno zaznamovane tudi s kontekstom dekolonizacije in upora na in proti biopolitičnemu terenu rasnega determenizma.

Vprašanje je seveda, kako se je ta in takšen kuratorski in konceptualni okvir realiziral na samem festivalu, oziroma z drugimi besedami, kako so gostujoče predstave in drugi spremljevalni dogodki uspeli ustvariti plato bodočega arhiva. Vendar pa namen današnjega Teatra v eter ni odgovoriti na to vprašanje, ki ga bomo prepustili kakšni drugi priložnosti. Tako se ne nanašamo na reprezentacijo celotnega festivala, temveč zgolj na dve predstavi, Hej bog!! Poslal sem ti prošnjo za klepet ... in Dialog IV, ki sta se v okviru festivala v nedeljo odvili na odru Slovenskega mladinskega gledališča in odru Španskih borcev.

»Hej, bog!! Poslal sem ti prošnjo za klepet ...« v idejni zasnovi in izvedbi afriškega koreografa Boyzia Cekwana je zamišljen kot solo performans, pri čemer naj bi to razumeli pogojno, saj naj bi nad celostnim dogodkom čutili prisotnost oziroma odsotnost samega boga. Pot do njega si Boyzie zamisli v lahki potezi, ki pritiče popreproščenemu sodobnemu času – piše mu kar po skypu. Pred nami se na platnu vije njuna korespondenca, v kateri se naslovnik Gawd seveda nikoli ne oglasi. Tipkanje in besede letijo nekam v prazno, a jasno je, da so pravzaprav tam zato, da zabavajo in mestoma moralno okrcajo nas – »evropskega, belega« posameznika.

Cekwana je v dopisovanju s tako imenovanim Gawdom samoironičen in zbadljiv, a ni dvoma, da ko mestoma preverja njegovo toleranco do temnopoltih, pravzaprav zbada nas v občinstvu. Čeprav je konotacija rasizma v dogodek vstavljena v drobnih odmerkih, na koncu ostane vprašanje, če je ta sploh bila potrebna. Na tak izrabljen in stereotipen princip zagotovo ne. Cekwana nato pobrenka po bas kitari, da smo vsi nekako v afro groovu, uprizori še približek fizičnega teatra, tako da premeša agresijo s treningom in si sleče getovski pulover s kapuco. Takrat se v nas zablešči napis na njegovi majici »The unbearable whiteness of being«. S citatom ne spodbudi - kaj šele razvije - kakršnega koli razmisleka o kritični teoriji rasizma, je zgolj še en vnovičen odrski gag, hipna provokacija, ki malo podraži belega gledalca in ga bolj kot v razmišljanju predvsem utopi v prepletu vsebinsko ohlapne, slabo poantirane, predvsem pa »neznosno lahkotne« predstave.

Še isti večer smo si lahko v Španskih borcih ogledali plesno predstavo, za katero je koncept prispeval Faustin Linyekula, plesalec in koreograf, ki živi in dela v Kinsanganiju na severovzhodu Demokratične republike Kongo. V sodelovanju s plesalko Moyo Michael, ki je med drugim sodelovala z Akramom Khanom in skupino Rosas, s projektom Dialog IV predstavi četrto v nizu uprizoritev, v katerih Linyekula vsebino začrta na osnovi pogovorov z različnimi umetniki. Pri Moyi Michael je na prvem mestu rasni status, »Moya se je rodila kot temnopolta Johannesburžanka, v režimu, kjer je barva kože določala človekov položaj v družbi in obseg njegovih pravic.« Izvajalka oder razporedi na posamezne tematske postaje, ki na njen izvor in identiteto zgolj rahlo namigujejo, je pa njeno intimno pripovedovanje tisto, ki jo iskreno razgalja. Njen plesni in koreografski jezik sta izrazita, skozi njiju vseskozi, kot da se preliva tonacija tradicionalnih črnih plesov, sunkovitih potez in repeticij, ki pa jih vseskozi obroblja nekakšna sodoben, že nekoliko bolj nadzorovan, konceptualen plesno-gibalen okvir.

Četudi predstava v sami pripovedi ni koherentna, je intenzivna v posameznih sekvencah, Moya Michael je izvajalka s prezenco in odmerjenim čutom za posredovanje družbene kritike o kršitvi pravic temnopoltih. Svoj komentar na globalno družbeno klimo polaga skozi osebna doživetja, ki funkcionirajo kot posredno ogledalo njenemu javnemu položaju. Ker je mulatka, pravi, za Afriko nikoli ni bila dovolj črna, za Evropo ne dovolj bela. In ta večna vmesnost je njen rabelj in obenem inspiracija. V Dialogu IV nas spusti v svoj varovani svet, podpre pa ga z gibalno vrhunskostjo, pri tem ostaja osebnostno skromna, prizemljena in nadvse neizumetničena.

Poročala Zala D., kontekstualiziral Robert B.