19. mednarodni festival Mladi levi

Skupne sanje, polurni trip vzdolž Ljubljanice, v ideji in izvedbi Portugalke Marie Lucie Cruz Correia, je kratka participatorna izkušnja na botaničnem pedalinu. Izbor pedalina v sklopu koncepta sporoča dvoje: najprej, da za razliko od motornih vodnih plovil ne onesnažuje okolja, in nadalje, da nam vrača toliko hitrosti, kolikor energije vanj investiramo. Old school, torej. To rustikalno oziroma analogno prevozno sredstvo se tokrat simbolizira v mobilni otoček, ki nas za hip izolira od ritma civilizacije in skupaj s pomočjo avtorice projekta vpelje v nov imaginarni prostor. V njem so »ready made« nutrije soizvajalke in občinstvo obenem. Skozi zvočno kuliso na slušalkah se najprej izriše podoba morebitne apokalipse, to je uvodni moment, ko smo še dokaj pasivno prepuščeni samim sebi, nato pa nadaljnji dialog z avtorico postane osrednja komponenta gradnje nekega novega fantazijskega sveta. Ki pa je, kolikor je fantazijski in morda vizionarski, toliko tudi povsem realen, saj Correia nenehno v nas vrta z vprašanji ne le preživetja ekosistema kot takega, temveč tudi našega lastnega, potem ko bi se znašli odvrženi na kakšnem osamelem otoku – brez vsega.

Njene iztočnice niso prisilno angažirane in ne delujejo kot vsiljevanje njenih lastnih naravovarstvenih stališč, so drobna, bistra in hkrati docela enostavna vprašanja, ki prav s tem dosežejo toliko večji angažma pri našem razmisleku. Ob njem med drugim ugotovimo, da bi večino nas  – zaradi ekstremno  tehniciranega sodobnega časa – soočenje s preživetjem v morebitni postapokaliptični sliki sveta verjetno požagalo v izredno kratkem času.

V galerijskem (projektnem) prostoru DUM je poljski ustvarjalec Ludomir Franczak nemo uprizoril dogodek Ponovno pridobljeni, ki je bil v razstavni prostor lociran namenoma. Pravzaprav je od perspektive pogleda odvisno marsikaj: če projekt razumemo kot podaljšek razstave ali instalacije, potem osnova pridobi nove razsežnosti; v kolikor ga opazujemo kot gledališko uprizoritev, pa je ta precej dogodkovno pusta in semiotično poljubna. Izvajalec molči in ta molk sproža kup pomenljivih interpretacij. Franczakova inspiracija je zgodovinska epizoda Nemcev, ki so bili po povojni novi mejni delitvi med Nemčijo in Poljsko večinoma prisiljeni zapustiti svoje domove in oditi v Nemčijo.

Njegove monologe beremo na projekcijah, prav tako izseke (verjetno konstruirane) vojne dokumentacije in pa množična zasebna pisma v obliki stenske lepljenke. Dodatni vdor realnega predstavlja tudi uporaba dejanskih reliktov (čevlji, pohištvo, rokopisi), ki naj bi jih avtor v svojem stanovanju našel kot zapuščino deportiranih Nemcev in jih razumel kot klic k ustvarjanju tega projekta. Franczak se po prizorišču z zamolklo svetlobo in mestoma psihedelično zvočno pokrajino – nadrealizem prividov in prisluhov odigra pomembno vlogo – giblje izjemno natančno, pazljivo in z notranjo pieteto, na momente se zdi, da se spopada z nečim docela sakralnim in nedotakljivim. A ta nedotakljivost zaide predaleč, saj se dozdeva, da se avtor z njo otrese tudi želje oziroma dolžnosti do vzpostavitve kakršnega koli stališča do obravnavanega materiala. Ker dogodek želi biti več kot le veriga asociacij o vojnih tesnobah in manj kot racionalna, zaključena zgodba, obtiči v neki vmesni zevi, kjer se politična pasivnost dogodka posledično naseli tudi v občinstvo.

No, nič kaj molčeča, politično korektna in do česarkoli sakralna ni bila legendarna Penny Arcade, ki je v nabito polnem Gleju izvedla svoj performans Hrepenenje traja dlje; senzibilen, aktivističen, kritičen, sarkastičen in zaradi izjemne komunikacijske neposrednosti že kar ekstatičen nastop. Penny Arcade pred nami z besednimi rezili razrezuje sebe in svojo osebnost na številne pod-identitete. Ves čas igra, a ves čas ostaja ona sama. Kompleksna in transparentna. Nemogoče je najti zarezo, ki bi ločevala njeno odrsko prezenco od življenja samega ali preteklost od sedanjosti, saj se utopično zdi, da ne le, da se je zanjo čas ustavil, ampak da ga niti nikoli ni bilo. Njen monolog je deroč, razsekan, in vendar logičen, je »neznosno« cinična, vseskozi na distanci, a obenem sprotno odzivna na zvoke, ambient in ljudi, ki jo obdajajo. Pozorna na male momente, ki so naključni, nezrežirani in njeni vnaprej zastavljeni formi performansa nalagajo nov značaj – kolektivni podpis nje in publike.

Konteksti in posledice avantgardnih tokov, undergrounda in newyorške ikonografije ji pišejo scenarij in jo transformirajo v živo enciklopedijo z empiričnim zaledjem. Kot akterka omenjenih gibanj o njih ne le govori, ampak njih tudi uteleša in jih s tem presega v brezčasnosti. Penny ima striktno stališče o vsem, o kapitalizmu, nostalgiji, slavi, medgeneracijskim razpokam, queer sceni, popkulturi ... Razume njihove zablode, jih inteligentno razčleni, a redko priznava. Vrtinec srečanja z njo, ki je malo stand-up, malo (pop) pridiganje, malo performans in malo dokumentarni potopis lastnega življenja, zvabi publiko v primež neverjetne koncentracije, ki (o, ne) že skoraj meji na kakšno religiozno zamaknjenost.

Vsebinska dvoumnost, ki jo nosi naslov grške dokumentarne predstave Čisto mesto, se veže na pragmatični in ideološki pomen. Čisto mesto kot mesto brez navlake, navlaka pa kot – smet ali tujec. Pet čistilk različnih generacij, ki so v Grčijo pred leti ali celo desetletji prišle kot ekonomske migrantke, razgrne svoje poklicne in osebnostne profile, pri čemer tankočutna in trezna režija Anestis Azas in Prodromos Tsinikoris reprezentacijo njihovih življenjepisov učinkovito razdrobi v niz dinamičnih scen. Prizori so odmerjeni skrajno previdno in so načrtno spodrezani, preden bi postali preveč sentimentalni, stereotipni, moralistični ali očitajoči. Pripovedi in izpovedi nastopajočih so dramatične toliko, kolikor je (bilo) dramatično njihovo življenje in nič več. Predstavi še zdaleč ne gre za senzacionalnost ali aktivistično propagandno nevidnih delavcev, povrhu še žensk, oropanih temeljnih pravic. V kolažnem sistemu se pred nami stopnjevano sestavljajo portreti peterice, ki z integriteto opravljajo isti, za večino nas podcenjujoč poklic. Za nekatere od izvajalk je to sekundarni poklic, saj imajo med drugim tudi univerzitetno izobrazbo, ki pa je »ostala« v izvorni državi (Južnoafriški republiki, Albaniji, Filipinih, Bolgariji in Moldaviji).

Skupni imenovalec je njihovo delo, vse ostalo je širok spekter raznolikih značajev, ki s tem, ko intimno opisujejo svojo ekonomsko pot k boljšemu življenju, spotoma in kakor da nehote in nevede analizirajo tudi katastrofalni gospodarsko-politični položaj Grčije in držo višjega sloja prebivalstva, ki si hišne pomočnice lahko privošči. Izvajalke med svojim pripovedovanjem predvsem (samo)ironično opravljajo svoja rutinska opravila, se izpovedujejo skozi dialog, gib in prepevanje. To je obenem njihov osebni pečat k uprizoritvi, ki naj ne spregovori le skozi tekstualno dokumentarno podstat, ampak tudi prek žanrske raznolikosti, ki se odmakne od linearne naracije, premeša kodni sistem, s tem pa tudi naše receptorje.

Izvedba izvajalk je suverena, preudarna, kolektivno čvrsta, naučena, a še vedno nekako avtentična, naravna, presenetljivo vedra. Zato tudi krhka in ranljiva, saj ne glede na utečenost predstave in zagotovljeno mizanscensko organizacijo nad dogajanjem lebdi teža resničnosti prikazanega. Primoranost zapuščanja družin in otrok, permanentni strah pred organi države, poniževanje, rasistično nadlegovanje in podcenjevanje so glavne sestavine njihovih priseljenskih življenj v mestih, ki jih čistijo. Ampak – ironično – dokler bodo čistile, mesto ne bo čisto.