Letošnji 9. festival Prelet je sklenil celovečerni dogodek, poimenovan Trojka, ki je v skupni projekt v duhu ustvarjalnega eksperimenta zvabil člane ansambla Slovenskega mladinskega gledališča in ustvarjalce Gledališča Glej. Pred leti sta si obe gledališči prav vsled sorodnih umetniških načel podali roke in se združili v kovanju festivalskega programa. Bila je gesta, ki je do neke mere upravičevala združitev dveh »alternativnih gledališč«, čeprav je bilo jasno, da je eno od njih že zdavnaj, očitno in zavestno pokleknilo pod imperativi popularizacije. Toda Slovensko mladinsko gledališče se zdaj nahaja v procesu zaganjanja nove strukture delovanja in mišljenja, zato ni nobenega dvoma, da je bil projekt Trojka neke vrste »miniaturna« poteza in namig na njegove bodoče programske tendence.

Koprodukcijski projekt Trojka – brez sugeriranega »političnega« prizvoka pač ne gre – je izhajal iz koncepta petdnevnega oblikovanja kratkih miniaturk. Toda bolj kot izziv s skopo odmerjenim časom za ustvarjalni proces je bržkone poglavitni izziv predstavljala kompozicija posameznih skupin. Šlo je za načrtno miksanje različnih igralskih in generacijskih statusov; v zasedbah so bila premišljeno odmerjena razmerja med stalno zaposlenimi in samozaposleni igralci ter režiserji, med prekaljenimi mački in mladimi perspektivci. Tako kot sam festival si je tudi projekt Trojka za vsebinski navdih vzel motiv 'meje', udeleženci pa so se lahko pred samim pričetkom pospešenega, kratkotrajnega študija nezavezujoče inspirirali na treh predavanjih na temo mej, ki so jih pripravili Mojca Zvezdana Dernovšek, Ervin Hladnik Milharčič in Janez Janša.

Posameznim trojkam je sicer bilo vnaprej določeno žanrsko gibalo, znotraj njega pa so lahko zasedbe svojo končno prezentacijo zasnovale po lastni volji oziroma po volji kratkega časa in nepredvidljive skupinske dinamike. Prva skupina v sestavi Matjaž Pograjc, Nina Šorak, Katarina Rešek, Benjamin Krnetić, Ivan Rupnik, Blaž Šef in Janja Majzelj je izhajala iz zvoka, svoj nastop so demonstrirali v formatu jam sessiona, v njem ni manjkalo avtorskih besedil, Brechtovih songov in v času študija spisanih poem, ki so vsebinsko zavibrirale v duhu preslikave aktualnih družbeno-političnih dogajanj. Nastop bi lahko opredelili kot glasbeni koncert, ki ni skrival ranljivosti improvizacije, različnim glasbenim žanrom (prednjačil je rap) pa je brez pretiranih ambicij pridodajal drobne, a zgovorne performativne znake.

Sledila je trojka z gibom (Tjaša Črnigoj, Kaja Janjić, Tomaž Toporišič, Rok Kravanja, Marko Mlačnik, Damjana Černe in Stane Tomazin), ki je bila od vseh treh nastopov še najbolj razrahljana v formi, kot nekakšna gibalna krpanka prostih asociacij, krivuljasti tok s številnimi hipnimi sekvencami. Po drugi strani pa je bila tako rekoč edina, ki je nastopajoče združila v zvezano, medsebojno organsko odvisno koreografijo (ostali dve trojki sta bili ali logično sosledni ali fragmentarno razmetani), s čimer se je vsekakor ponovno pokazalo dejstvo, da je skupinska improvizacija oziroma kratkotrajni študij v sferi plesa oziroma giba v odnosu do gledalca veliko bolj kompleksen, zahteven in tvegan. Abstraktnost giba in koreografiranje štirih raznolikih telesno-gibalnih govoric ne pozna bližnjic, ki si jih lahko morda »privoščijo« tisti, ki so jim na voljo konkretne besede, podobe, videi ali glasbeni instrumenti.

Tretja, zadnja trojka večera, je stopila v dialog z videom. Zala Sajko, Pila Rusjan, Sandi Jesenik, Robert Prebil, Nataša Keser, Draga Potočnjak in Daša Doberšek so oder razrezali na štiri samostojne točke dogajanja, ki so med seboj vendarle korespondirale, dotaknili pa so se dveh ekstremov mej: intimne in družbene. Prva se je nanašala na mejo med mladostjo in odraslostjo, druga pa na geografske meje, ki so pogosto tudi simbolični preris mentalnih mej. Za točko inspiracije je služila v medijih nedavno objavljena fotografija afriških priseljencev, ki se plazijo prek ograje elitnega golf igrišča. Nekajminutna reportaža iz azila v Sloveniji je izjave azilantke iz Ukrajine postavila ob bok nam, »preskrbljenim« državljanom z varovanim položajem, ki nam morda ni treba v strahu iskati narodne identitete, zato pa marsikatero drugo.

Kot je slikovito nakazal tudi naknaden moderiran pogovor, je projekt Trojka dregnil v mnoga aktualna vprašanja in kritiko programske politike slovenskih – predvsem institucionalnih – gledališč. Pravzaprav se nahajamo v skrajno paradoksalnem stanju, saj so institucije večinoma (zaradi žuganja države) podlegle popolnoma identični shematiki ustvarjanja predstav. Globoko zagozdene v rigiden sistem v povprečju dvomesečnega študijskega procesa postajajo imune na kakršen koli odstopajoč model kreativnih postopkov – ne glede na to, za kako sodobno, kompleksno ali pa preverjeno, klasično besedilo oziroma uprizoritveni princip gre.

Na eni strani z omenjenim dvomesečnim študijem kratijo možnost daljšega, bolj poglobljenega raziskovanja določenega uprizoritvenega materiala; na drugi pa svojim ansamblom krčijo in spodrezujejo sposobnost veščin improvizacije ter možnosti razvoja igralskega profila skozi različne formate izvajalskega izraza. »Ekskurzov v neznane« performativne strategije, ki bi igralčevo telo in um interdisciplinarno navezali tudi na druge žanrske struge, kot so gib, zvok, video in ki bi jih odrešili zgolj dramskih, racionalnih, dramaturško zaključenih okovov, tako rekoč ni.

Svojevrsten problem je seveda tudi zakoreninjena logika, da mora vsak javni nastop zadostiti kriterijem »zaključenega«, izdelanega produkta, namesto da bi bil nek določen (!) odstotek programa namenjen »raziskovalnim treningom«, kjer bi igralec ne glede na matično ustanovo lahko ali celo moral graditi svojo igralsko podobo skozi širše performativne pristope in v skladu s tem zasledoval sodobne trende scenskih praks v kar najvišji možni meri. Z jasnim zavedanjem, da gre za raziskavo oziroma work in progress, bi se eliminiral pritisk pričakovanja – tako izvajalcev kot gledalcev. Šlo bi za obojestransko izobraževanje v najbolj žlahtnem pomenu.