"Kar se kulture tiče, je bila jugoslovanska Partija zelo provincialna: njeni člani preprosto niso vedeli, kaj se dogaja v svetu, veliko sovjetsko in weimersko kulturo dvajsetih let pa je izbrisal in tabuiziral stalinizem. Bil sem nekakšen protégé (varovanec) Marijana Matkovića, vidnega dramatika srednje generacije, ki je bil urednik ugledne zagrebške revije Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti Forum ter privrženec Miroslava Krleže (»krležijanec«), kot vsi mi na levici. Bil je izjemno zvest sopotnik socializma, oblikovno pa bolj predmodernistični realist. Ko sem mu predlagal, da bi napisal kaj o Brechtu, je naredil grimaso in vzliknil: »Darko, Brecht v Jugoslaviji!?!?« To je bila dvoumna izjava: morda še nismo bili zreli za Brechta, morda je bil preoster za nas, vsekakor pa trenutek ni bil pravi (...)" (Suvin 2016, 12).