Samozaložba, 2015

Danes v Tolpi bumov poslušamo prvenec hrvaške zasedbe Moskau z naslovom Dirty Ground. Ta prvi dolgometražni album je luč sveta ugledal v začetku septembra, ko so ga »momci iz Koprivnice« izdali v samozaložbi. Moskau sestavljajo Ivan Gundić za bobni, Bojan Koštić z basom, Ivan Laić za orglami in z vokalom ter Ivan Grobenski s kitaro in vokalom ter za dodatnimi tolkali. Slednji je stari znanec koprivniške underground scene, saj je svojčas igral bas kitaro pri skupini Suho Grlo Nos, ki je bila med vidnejšimi predstavniki tamkajšnjega glasbenega podzemlja. Pri nas smo Moskau lahko videli februarja, ko so igrali v Murski Soboti. 

Prva izdaja skupine Moskau sega v leto 2010, ko so izdali samonaslovljeni EP s petimi skladbami. Nato je sledila petletna pavza, po kateri je spomladi letos izšel drugi EP z naslovom Red. Ta je prinesel osvežitev zvoka izpred petih let in tlakoval pot tretji izdaji, ki je bila na začetku mišljena kot novi EP, a se je nato prelevila v dolgometražni Dirty Ground. Trije Ivani in Bojan se sami razvrstijo v predale noisa, art-cora in performanca, dalo pa bi se jih opisati tudi kot post-punk. S temi opisi je sicer mogoče okvirno zamejiti njihovo glasbo, a bo slika mnogo jasnejša, če njihov zvok ponazorimo tako, da vzamemo The Birthday Party, znižamo svetlost in povečamo kontrast. Album odlikujejo dobro izveden minimalizem, zanimiva uporaba tolkal ter občutek celovitosti in zaključenosti, ki ga dobimo ob koncu poslušanja.

Dirty Ground se začne z uvodnim Do You Know (That God Is Nothing But The Devil In Disguise?), ki s kontrastom preproste melodijice, zaigrane na kozarce, in džungelskih živalskih krikov ustvari srhljivo podlago, čez katero nato Ivan znova in znova ponavlja naslov pesmi, kot da gre za iniciacijski obred v Dirty Ground. S to mantro hkrati tudi napove tematiko besedil, ki se vseskozi vrtijo okrog teme, religije in nasploh okultnega. Nadaljujejo z The Ceremony, ki poleg bobnov spet vsebuje neklasična tolkala. Vokal pa je že agresivnejši, na trenutke zveni celo kot na robu blaznosti. Vzdušje doseže višek srhljivosti pri Dark Path of Esher, kjer je melodija zaigrana na orglice. Skupaj s pripovednim govorjenim besedilom, ki seveda sledi rdeči niti albuma, nam komad pričara neke vrste avdio srhljivko, vredno samega mojstra Daria Argenta.

V naslednjih treh skladbah album doživi vrhunec. Najprej smo deležni šestminutne epopeje Courthouse, prepojene z Nickom Cavom, ki nam z Ivanovim glasom pripoveduje o vseh zločinih, ki jih je zagrešil. Tej nevrotični izpovedi sledita dve baladi: The Bells, kjer vokal spremljajo le kitarski akordi, in pa Seasons in the Sun. Slednja je priredba pesmi Le Moribond Jacquesa Brela, ki jo je v sedemdesetih priredil Kanadčan Terry Jacks. Moskau so se je lotili po svoje, jo potemnili in ji odvzeli tudi tisto instrumentalno igrivost v refrenu. Naj se sliši še tako čudno, najboljši del pesmi so bobni, ki jih večino časa ni slišati, a se glede na vokal in kitare perfektno vključujejo v komad. To pa ne pomeni, da priredba ni dobra, le bobni so odlični.

Zadnji komad je le instrumentalna verzija skladbe Courthouse, kar se na prvi pogled zdi čudno, a v kontekstu albuma deluje kot gladek iztek po dvestometrskem sprintu. Obenem nam daje še eno priložnost za poslušanje subtilnih vložkov, ki jih nemara pod vtisom vokala v prvi verziji nismo zaznali. V instrumentalni različici Courthouse ne deluje več zares nevrotično, skoraj bi lahko prej rekli pomirjujoče. Album vsebuje še dodatni komad oziroma bonus track z naslovom Dark is the Night, ki s pomočjo visokih vokalov in ponovno vključitvijo orglic album dokončno pripelje do konca.

Moskau so z Dirty Ground navkljub njegovi kratkosti ustvarili konkreten glasbeni presežek na sosednjih tleh. Od suverenega vokala z odlično interpretacijo do minimalistično genialnih prebliskov, Moskau nas popeljejo v svet teme, žalosti in izkrivljenih podob. To jim uspe brez nepotrebne patetike, ki bi albumu odvzela ostrino, vendar hkrati z dovolj čustvi, da nas ne pusti hladnih. 

Ste pripravljeni?