Turški pragmatizem v imenu (proti)terorizma
Turška vojska je v noči na petek prvič izvedla letalske napade na položaje vojakov Islamske države. V sedmih tako imenovanih protiterorističnih operacijah so letala bombardirala oporišča Kurdske delavske stranke na severu Iraka. Kurdska delavska stranka ali krajše PKK je v Turčiji in v večni zahodnih držav označena kot teroristična organizacija, vendar je med turško oblastjo in vodstvom PKK do nedavnega veljal dogovor o prekinitvi ognja, ki so ga turške bombe sedaj efektivno končale. Poleg letalskih operacij so turške varnostne sile izvedle še več sto aretacij in tako pod pretvezo zajetja nevarnih teroristov zaprle množico vidnih kurdskih aktivistov. Turško protiteroristično gonjo komentira Bilgin Ayata, raziskovalka iz Svobodne univerze v Berlinu.
Čeprav je deklarativno cilj operacije zmanjšati varnostno grožnjo Islamske države v Siriji, temu očitno ni tako. Pa vendar resnična tarča napadov ni niti PKK, temveč se zdi, da je namen omajati zavezništvo med turškimi Kurdi in levo progresivno Ljudsko demokratično stranko oziroma HDP, ki je na zadnjih parlamentarnih volitvah prejela precejšen delež glasov.
Na zadnjih parlamentarnih volitvah je stranka turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana Pravičnost in razvoj sicer zmagala, vendar ni osvojila večinskega deleža glasov, prav tako pa ni na vidiku oblikovanja koalicijske vlade. Zdaj je edina politična rešitev ponovitev parlamentarnih volitev, zato se pojavljajo sumi, da je suspenz kurdskega mirovnega procesa politična igra Erdogana za pridobitev glasov nacionalističnih volivcev ter ohromitev HDP-ja.
Da je varnostna operacija usmerjena predvsem na oslabitev kurdske manjšine, pričajo tudi poročanja o napadih na Islamsko državo.
Turška prekinitev mirovnega procesa je v mednarodni javnosti doživela različne odzive, vendar po večini ni bilo slišati večjih obtožb. Generalni sekretar Nata, Jens Stoltenberg, je ob izrednem srečanju, ki ga je sklicala Turčija, tej ponudil podporo v boju proti Islamski državi, medtem ko odločitve o napadu PKK ni komentiral. Nekatere od držav članic pa so glede oboroženega boja proti kurdski stranki priporočile zmernost.
Predstavniki Severnoatlantskega zavezništva pa ob tem pozabljajo, da so ravno kurdske oborožene sile tiste, ki so v zadnjem času največ pripomogle k omejevanju širjenja Islamske države v propadli državi Sirija.
Večji del sirsko-turške meje je sedaj pod nadzorom sirskih Kurdov, del katerih je združen v stranko Demokratična unija, ki je povezana s Kurdsko delavsko stranko. Če bi se na ozemlju severne Sirije vzpostavila enotna infrastruktura pod nadzorom Kurdov, bi se lahko razmere obrnile v prid manjšini, zato ni nenavadno, da Turčija predlaga vzpostavitev tamponskega območja.
Politično brezvladje v Siriji in uspeh kurdskih oboroženih enot morda zagotavljata določeno politično moč Kurdov, ki pa nimajo enotnega političnega cilja. V posameznih državah kurdski predstavniki namreč vse bolj stavijo na oblikovanje avtonomnih regij znotraj obstoječih meja.
Največja kurdska skupnost prebiva ravno v Turčiji, kjer se je kurdsko politično predstavništvo pridružilo združenju levih političnih gibanj, organiziranih pod že prej omenjeno stranko HDP. Današnji OFFsajd zaključi sogovornica Ayata.
Dodaj komentar
Komentiraj