Prišepetovalci. Dvaindvajsetič.

UVODNIK

Včeraj je minilo natančno eno leto od poskusa zagona mariborskih radarjev,  presežne oblastniške geste, ki je pripeljala do tega, da se je v Sloveniji v tistih nekaj mesecih zgodilo, kar se je zgodilo. A o tem nekoliko kasneje v oddaji – nobenega smisla namreč nima, da bi že na začetku izvajali komemoracijo. Pač, vse skupaj ni uspelo tako, kot bi si želeli, a vendarle se je tudi ta neuspeh uspešno vpisal v način, kako dojemamo sedanje stanje. Določeni uvidi še danes vztrajajo – pa čeprav so neskončne reminiscence na proteste postale že skrajno nadležne. Nič, bodimo junaški realisti in sledimo temu, kar je nekoč v dnevnik zapisal Kafka:  »Če bi hodil po kakšni ravnini, premogel dobro voljo za hojo, a bi vendarle nazadoval, bi stvar bila brezupna; ker pa se vzpenjaš po strmem pobočju, denimo tako strmem, kakor si od spodaj videti sam, lahko nazaduješ tudi zaradi lastnosti tal in ti ni treba obupavati.«

In dejstvo je, da nam ta realistični optimizem v teh časih pride še kako prav. Če pustimo ob strani popolnoma nerazumljivo vztrajanje ne-stranke, kakršna je Pozitivna Slovenija, če pustimo ob strani že popolnoma izčrpljujoče vztrajanje hiper-stranke, kakršna je SDS, in če odmislimo tudi vse drugo, recimo predloge NSi o partnerstvu za izhod iz krize in nezmožnost Socialnih demokratov, da bi jih sploh opazili kot stranko, nam preizkus odpornosti našega možganskega ravnovesja ponuja tudi predsednik Pahor, prav tisti iznajdljivi karierist, ki je natanko v obdobju prvega zagona protestov izkoristil napačno interpretacijo tega, kar množica hoče.

Predsednik Pahor, ki naj bi bil po takratnem splošnem prepričanju za to funkcijo še posebej talentiran, v slabem letu, odkar to počne, ni napravil še niti ene v pravem pomenu javne geste, še niti ene resnične intervencije, ki pristoji predsedniku republike – torej, v vsem tem času ni uspel proizvesti še niti enega dobrodošlo nepričakovanega poudarka, ki bi v situaciji popolne zmede prinesel vsaj minimalen preobrat v dojemanju situacije. Če nič drugega, tudi v edinem velikem govoru, ki ga je podal na proslavi dneva državnosti, je kot govornik popolnoma skrahiral.

A ker ga kljub temu, da nima nobene vsebine, nič ne more ustaviti, se je odločil, da vsem skupaj nekaj dokaže, da nam dokaže, da volja najde pot, da bo on, če si to zaželi, z vso močjo zavihtel slovensko zastavo, pritrjeno na drog – pa naj bo vsem ostalim to še tako prepovedano. Takole si je mislil: Tu, v Celju, poteka evropsko prvenstvo v košarki, spodaj so naši fantje, ki jih spoštujem in cenim, zato bom jaz, ki sem med vsemi fanti najvišje postavljeni, v roke prijel svoj drog in ga zavihtel levo in desno, s tako silo in ihto, da bodo opazili vsi. In res, to so opazili vsi, a nekaterim to ni bilo všeč. Nekateri, med njimi tudi ugledni novinarji v uglednih časopisih, ki jih predsednik zagotovo prelista, so se ob tem tudi javno oglasili in opozorili, da če mahanje z drogovi ni dopuščeno vsem – takšna so pač pravila obnašanja na športnih prireditvah –, potem se mora ukvarjanju s svojim drogom odreči tudi tisti, ki sedi na VIP tribuni.

Pa vendar, tudi kaj takega se kdaj pa kdaj pač zgodi. Predsednik je spontan, predsednik meni, da so družbene norme preveč ostro postavljene, predsednik meni, da je izvoljen z razlogom – in zato se je pač spozabil ter kljub obči prepovedi zavihtel svoj drog. A če je Pahorjevo mahanje z drogom na evropskem prvenstu še mogoče pojasniti kot nepremišljeno, nam je zadnjič, ko se je tudi na nogometni tekmi v Ljudskem vrtu, kjer prav tako vsi mahajo samo z zastavicami in šali, pojavil z zastavo in drogom, svoje mahanje z drogom pa ponosno ovekovečil tudi na instagramu, lahko postalo jasno, da nam nekaj hoče dokazati. Jaz, Borut Pahor, ki sem v slovenski politiki že od leta '90 (no ja, mogoče še malo dlje), jaz Borut Pahor, ki sem bil vse, poslanec, evropski poslanec, predsednik vlade in ki sem zdaj predsednik republike, bom svoj drog ponosno razkazal ob vsaki priložnosti, pa naj mi ga drugi še tako zavidajo.

Stvar je, jasno, obscena – in dejansko si je težko zamisliti bolj čisto obliko tega, čemur so v Janševih časih rekli »aroganca oblasti«. Toda če smo ob primeru Janše vselej mislili, da je v aroganco oblasti po nujnosti vpisano nekakšno instrumentalno jedro, da je torej oblast arogantna, ker hoče doseči nekaj čisto konkretnega in se silno zabava ob tem, ko publika ne zna najti načina, kako bi to preprečila, nam Pahor to aroganco oblasti pokaže v popolnoma nesmiselni in neinstrumentalni formi. Vdrugo je zagotovo natanko vedel, da tega ne sme početi in natanko je vedel, da na to niso opozorili le spletni forumi, temveč povsem resni časopisi – na prvi strani Sobotne priloge je to kritiziral tudi Ali Žerdin. A ob prvi priložnosti, ki se mu je ponudila, je ponovno prijel za drog in z njim vihtel, da so mu skoraj odpadle roke. Čisto po pravici vam povem – razmišljam, da bi ga prijavil.

T. T.

MONOLOG: Katja Perat

Glasba: CCCP - Noia, JbDubs - I hate my job.