Red in liberalizem

Red in liberalizem

Oddaja
Ordo
1. 6. 2017 - 12:00

[Intro + Vengaboys - Up & Down]

Mogoče ni bilo zelo lepo ponazorjeno, ampak v tokratnih Unikompleksih bomo govorili o aktivaciji. Od tiste vsakdanje, s katero se srečujete, ko vsakodnevno prižgete računalnik ali pa katero drugo napravo, da zakurbla svoje motorje, pa vse tja do tiste, ki jo v slovenskih statističnih in vladnih strategijah poimenujejo »aktivna DOOOOOOOOOLGOOOOOOŽIVA družba«. V prejšnjem Unikompleksu smo govorili o razmerju med univerzo, socializacijo vednosti in znanstvenimi politikami. Tokrat pa gremo rahlo v druge smeri. Pot nas bo zanesla k institutom socialne države, prek katerih se sproščajo instrumenti aktivacijskih politik. Večina evropskih držav, ki notranje preoblikuje svoje institute socialne države, se usmerja v aktivacijske politike v bolj neposredni obliki. V aktivacijo in cirkulacijo na trgu delovne sile. Slogan, ki najbolje povzame takšno aktivacijsko usmerjanje, je: »Od socialnega varstva k delu.« Na kratko bi lahko ta slogan opisali kot »ustaj vojsko«, nezaposlena, in se odlepi od svoje socialne pomoči, dodatkov in tako dalje ter se pripni nazaj v centrifugalno vrtenje trga delovne sile.

A za to, da sploh pridemo do teme aktivacije in da razširimo ta pojem, bomo skočili po časovni premici v nedavno preteklost. Natančneje, postavljamo se v čas med letoma 1919 in 1933 v weimarsko republiko, v Nemčijo. V tisto nesrečno obdobje med obema svetovnima vojnama, v obdobje reparacije, hiperinflacije, depresije, masovne nezaposlenosti in tako dalje, v glavnem v zelo turbulentno obdobje. Za tisti čas je bil eden od takrat vodilnih politikov weimarske republike Heinrich Brüning na nekem mestu označen za kanclerja lakote. V to obdobje se vračamo zaradi določenih premikov, ki so se zgodili zaradi anksioznosti določenih mislecev. Leta po razpadu same weimarske republike verjetno dobro poznamo, saj se začne še bolj turbulentno obdobje nastajanja pogojev za drugo svetovno vojno ter njen kasnejši potek. A opremljeni z medvojno in vojno izkušnjo so politični teoretiki iz določenega kroga na nemškem prostoru spletli pojmovni aparat. Tega bomo razdelali s površinskega epistemološkega vidika in širše. Omenjeni teoretiki so problematizirali, kako se vrniti k modelu svobodne ekonomije oziroma svobodnega trga in ga uokviriti. Bolj ključno vprašanje je bilo: »Kaj je potrebno, da se svobodna ekonomija ponovno vzpostavi in obdrži s fokusom na državo kot silo skupnega blagostanja in kot politično formo ekonomske svobode?«

Ta vprašanja so se zastavljala tako v povojnem obdobju rasti kot tudi v povezavi z današnjim evroobmočjem. Pravijo, da se politike laissez-faire oziroma politike zagotavljanja svobodnega trga ne razpotegnejo dovolj, da ne osmišljajo države. Vsak takšen poskus se sprovede v zdrobitev državne institucije. Tako so bili prepričani, da politike klasičnega liberalizma svobodnega trga ne morejo zagotoviti načela, na katerem bi bila zgrajena svobodna družba. Da bo konkurenčnost učinkovita, potrebuje temeljni politični, socialni in moralni okvir. Ekonomska svoboda tako potrebuje močno državo, da lahko zavaruje notranjo integracijo družbe kot temelj konkurenčne ekonomije. O kom torej sploh govorimo, ko poenostavljeno povzemamo te problematike o razlogu za državo? Govorimo o ordoliberalcih oziroma vsaj o misli, ki se je pripela na ta pojem in hkrati tudi uveljavila kot družbena formacija. Torej, red in liberalizem. Ordoliberalci so v svoji razvijajoči se problematizaciji opredeljevali, da liberalizem ne more biti nezainteresiran za institut države. Nasprotno, mora se boriti za ta institut, da bo lahko zavaroval njeno moč zavoljo kapitalizma.

Njihova glavna kritika weimarske republike je bila, da se je kot žrtev podvrgla plenilcem, ki so z nasprotnega brega prihajali kot močni ekonomski interesi v obliki velikih kartelov. Država je postala preveč socialnovarstvena in je preverjala interes delavskih gibanj skozi socialnovarstvene instrumente socialne države. Namesto da bi država vladala družbi, je družba vladala skozi državo. Zavoljo ekonomske svobode so ordoliberalci zahtevali, da se država distancira od družbe in s tem omogoči, da postane močna, ustvarjalno-tržna država. Ta naj prav tako sproducira depolitizirana socialna razmerja, ki bodo agresijo delavcev sprevračala v odgovornost oziroma delavce v odgovorne podjetnike svoje delovne sile, drugače rečeno: v podjetnike svojega »človeškega kapitala«. Ordoliberalizem je tako pomenil tisto vmesno točko, tisto tretjo smer med klasičnim liberalizmom oziroma laissez-faire družbeno formacijo in socialdemokratsko družbeno formacijo. Socialna demokracija je bila zavrnjena z vidika teoretske infantilnosti in politične prakse, saj naj bi ohranjala devitalizirano oziroma neaktivno družbo luftarjev, ki iščejo njeno socialno pomoč. Kritika klasičnega liberalizma pa je ciljala na to, da ta pušča ob strani ter za sabo porušene socialne in moralne posledice, ki jih povzroča kapitalizem. Obema se nasproti postavi ordoliberalizem. Za prihodnost kapitalizma potrebuje liberalizem odgovor na vprašanje razlastninjenih množic, delavstva, proletariata.

Rešitev te zagate proletarskega stanja, pravijo ordoliberalci, se skriva v določitvi tistega pravega interesa delavstva in tega »pravega« najdejo v liberalni nagradi za delo. V tisti sedaj že precej znani frazi »iz neba dež v lužice gre«, »trickle down« učinek družbeno proizvedenega bogastva. Sama proletarizacija je bila za ordoliberalce patologija kapitalizma. Ne glede na to, da so v svojem toku misli opredeljevali proletarsko stanje v okviru zelo marksističnih terminov, je bilo za njih to stanje; stanje devitalizacije, deaktivacije in izgube osebnosti. Ordoliberalna socialna politika tako cilja na preseganje proletarskega stanja. Naloga njenih socialnih politik je, da opolnomoči delavce, da živijo hrabro in sprejmejo nevarnosti, ki jih prinese življenje. Socialna država tako ni prava rešitev za proletarsko stanje, ker proizvaja prej omenjene luftarje na socialni pomoči. Kapitalistični razvoj, pravijo, je pustil delavce brez trdnih socialnih in etičnih korenin, obenem pa zavračajo socialno državo, ki naj bi bila podoba takšnega razkoreninjenega, neetičnega proletarskega stanja. Ordoliberalna socialna politika tako cilja na transformacijo klasičnih proletarcev v državljane, v »civile« v najbolj resnični in nobel obliki, karkoli že to pomeni. Ordoliberalizem opredeli kapitalizem s podobo univerzalnega podjetnika, ki se dopolnjuje z državljanom. Stvari se torej ne premikajo naprej, ker je ta tipološka podoba oziroma figura omejena, ne samo z običajnim človekom v množici, ki zmanjšuje svojo lastno odgovornost, ampak tudi zaradi države, ki se mu podreja. V drugi smeri pa opredeli kot najbolj pomemben cilj svojih socialnih politik razpustitev kril produktivnih sil celotne družbe. Na tej točki pridemo do tega, kar smo nakazovali. Do tega, kar se v toku ordoliberalizma koncipira kot »vitalpolitik«, drugje se pojavi kot aktivacijska politika, biopolitika, kakorkoli hočete, v glavnem politika življenja. Mi bomo uporabili pojem vitalpolitika, ker se fajn sliši.

Gre za krogotok opolnomočenja delavcev, da sprejmejo svobodo trga delovne sile z odgovornostjo do mobilnosti, aktivacije, konstantnega iskanja dela in tako dalje. Vitalpolitika je preseganje devitaliziranega statusa delavca, ki ga ordoliberalci vidijo kot rezultat procesa urbanizacije in barakarske discipline industrijskega dela. Vitalni delavec, pravijo, lahko kljubuje izgubam dohodka in se hitreje prilagodi trgu ter delovnim razmeram v popolnoma odgovorni maniri. Socialne politike se tako ne osredotočajo na materialno varnost delavcev, ampak na njihovo vitalnost, na njihovo zmožnost, da se spoprimejo z nezaželenimi razmerami s pogumom, osredotočenostjo in samoodgovornostjo. Oziri vitalpolitike se dotaknejo tudi tistih, ki šele vstopajo na trg delovne sile. Ali gre pri delavcu za ponovni krog prosjačenja za delo ali pa sploh še ni občutil mezdnega razmerja, je trenutno nepomembno. Ob tem, da ima samo delavstvo probleme z brezposelnostjo, se vitalnemu tipu kaže brezposelnost kot možnost za zaposlitev. Za ordoliberalce so nezaposleni delavci le delavci v tranziciji iz ene oblike zaposlenosti v drugo. Naslovniki takšnih stalno tranzicijskih programov so pri tem paradoksno stilizirani v takšne samodejavne in socialno odgovorne posameznike, kakršni naj bi z vitalpoltiko šele postali. Poziva se jih kot pasivne, ki morajo sami sebe aktivno misliti, kot pravzaprav mobilne nemobilne. Strukturno je to eden od paradoksov, drugi je ta, da nikoli niso dovolj aktivni oziroma aktivirani, zato se mora aktivnost več čas nadaljevati. Strukturno je to seveda možno samo v dveh paralelnih svetovih z istim časom.

No, če gremo nazaj k ordoliberalizmu. Trg delovne sile torej predpostavlja vitalno delovno silo, ki razume revščino kot pobudo za delati bolje in nezaposlenost kot možnost za zaposlitev ter del svojih dohodkov zasluži, ko dela zase. Vitalpolitična socialna politika se osredotoči na dovoljevanje posameznikom, da dosežejo takšen nivo dohodka, ki jim bo omogočil osebno zavarovanje, dostop do privatne lastnine, družinsko zaledje, s katerim bo lahko zajel težave, ki jih povzroča prilagajanje trgu delovne sile. Tako je namen ordosocialnih politik ta, da se posamezniki razbremenijo strahu pred svobodo, kajti za ordoliberalce je ekonomska svoboda rezultat seštevka te s posamezniki, ki si želijo biti svobodni. Družbena formacija oziroma formiranje družbe kot podjetja, ki združuje svobodo s posameznikovo odgovornostjo, je v prvi vrsti politični problem. Ekonomska svoboda seveda ni ekonomski produkt. Ordoliberalci razumejo, da je težnja kapitalizma, da postane kreativno-destruktiven, zato je treba proletarizacijo sprevrniti v ekonomsko svobodo in svobodo spremeniti v konstantno opolnomočevanje za svobodo, v njeno stopnjevanje.

Vitalpolitike so tako politična praksa, politika življenja, ki opolnomoči družbo za odgovorno ravnanje s svobodo in s tem pribetonira vitalizem kot življenjski stil. Takšno zasledovanje ekonomske svobode potrebuje »aktivno vodstvo« in »avtoritarno usmerjanje« razsvetljene države, ki deluje kot tržna policija. To pomeni, da ekonomija potrebuje tržno policijo z močno državno avtoriteto za svojo zaščito in ohranjanje. Ordoliberalna ekonomija ali njeni kasnejši pojavi v obliki sloganov »socialno tržnega gospodarstva« potrebujejo močno državo, da ohranijo vitalnost svojih sodelujočih kot odzivnih, odgovornih, zmožnih in celostno zanesljivih posameznikov podjetja. Ekonomija je tako sfera, ki je definirana sprotno z obema: z odsotnostjo države kot brezdržavna sfera osvobojenih konkurentov ter z državno kontrolo in uokvirjanjem kot prakso liberalnega vladanja. Ne more biti svobode brez socialnega reda in socialni red je zadeva uravnavanja. Ordoliberalizem predpostavlja močno državo kot predpogoj za delovanje ekonomije. V tem oziru trg ne more narediti nič slabega. Navsezadnje je tržna svoboda oblika političnega vladanja in ekonomske krize tako niso dokaz ekonomskega spodrsljaja, temveč dokaz političnega spodrsljaja.

Za ordoliberalce se stvari ne premikajo oziroma so v krizi zato, ker država ni sprožila svoje odgovornosti, da ohranja ekonomijo s svojo specifično avtoriteto. Razlog ordoliberalizma je, da se sprašuje o interesu po tem, kaj storiti, da se zagotovi ekonomska svoboda v poziciji ekonomskih šokov, političnih prelomov in opolnomočenih sistemov socialnega varstva oziroma socialne države, zato razvije tehnike liberalne vladnosti kot sredstva »tržne policije« močne države. V končni fazi je za ordoliberalizem značilno, da ne razvija analitičnih orodij za analizo razvoja v realni ekonomiji, kapitalizma in realnih družbenih razmer. Kar šteje pri ordoliberalizmu, so torej praktična namera in izbrane metode oziroma tehnike, po katerih se spontano formira družbeno okostje »business as usual«.

Sprehodili smo se ob površinskih polemikah določenega epistemološkega preloma v zgodovini liberalne politične misli. Od problematičnosti »vitke«, »šibke« države v primerjavi z "močno" državo, ki smo jo navezali na problematiziranje socialne države, in vse tja do družbenih formacij rahle teleologije ordoliberalizma. Z rahlim zanosom iz te oddaje bomo naslednjič tudi rahlo nadaljevali. Pogledali bomo, ali lahko kaj potegnemo iz strategije »DOLGOOOŽIVE družbe«, ki so jo pripravili in jo že več let pri nas utemeljujejo skozi vladne institucije. To dolgo dvoživko pa bomo na sprehod peljali skupaj z danes in v prihodnje opisanimi aktivacijskimi socialnimi politikami.

 

Bral: Biga

Tehnik: Vito

Glasbeni premor: The oh sees - crack in your eye

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Tancen mit mir und varnost.

vam se je pa mal poslabšal

rojstvo biopolitike, ane? ali kaj drugega? drugače kar kul prispevek :-)

Ja, med drugim. Hotel sem ga samo malo poenostavljeno raztegnat na vprašanje socialne države. Sicer je pa za celoten epistemološki pregled dober tale članek na RŠu: http://radiostudent.si/kultura/teorema/foucault-in-rojstvo-neoliberalizma

kako se zbuditi iz teoretičnega natolcevanja in realnost prijeti za jajca?

i'm with stupid

a spet bomo o fenomenu falusa?

Teoretično je že vtisnjeno v realnost.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.